Polynya Music, 2024

Leta 2023 je minilo trideset let od smrti slovenskega pesnika, partizana in okoljevarstvenega aktivista Mateja Bora oziroma Vladimirja Pavšiča. Ob tej obletnici je bil pripravljen tudi dokumentarni film, ki so ga lanskega oktobra premierno predvajali na programih RTV SLO. Režiser filma Amir Muratović je za glasbeno spremljavo izdelka k sodelovanju povabil Borovega vnuka, našim frekvencam dobro znanega elektronskega producenta Octexa. 

Jernej Marušič oziroma Octex, ki smo ga nenazadnje omenjali tudi kot producenta plošče Idei Lahesna, ene najprepoznavnejših dub techno izdaj zunaj berlinskega kroga založbe Chain Reaction, je ob boku dvojca Random Logic zapisan med mednarodno najvidnejše predstavnike kvalitetne in pionirske lokalne techno produkcije v devetdesetih letih pri nas. Čeprav so ti zgodnji, toda drzni premiki splošno pozabljeni, je Marušič s svojim ustvarjanjem prišel daleč, vseeno pa zvok duba, zaradi katerega je bil sprva prepoznan, ohranja blizu in je prisoten na kasnejših izdajah. In to velja tudi za album, ki mu pozornost namenjamo tokrat, ko Marušič po vzoru svojega dedka navdih išče v naravi. Poslušali bomo torej album oziroma glasbeno spremljavo filma Rob je tam | Matej Bor, ki je izšel junija letos na Marušičevi lastni založbi Polynya Music. 

V zvočni sliki plošče Rob je tam | Matej Bor se mešata dva tokova. Prvi je nedvomna naklonjenost zvoku dub techna, ki ga Marušič konkretno reinterpretira kot svojstven element. Patina sliči na prepoznaven berlinski zvok, medtem ko se drobci v komadih obnašajo drugače, kot bi se v pričakovani šabloni. Vzorec kicka redko vzpostavlja ritem 4 x 4, tako tudi hi-hat ne služi zgolj naglaševanju, iz mesta osrednjega elementa pa se umaknejo dubirani sinti, ki namesto kratkih vbodov z odmevi postanejo dolge ploščadi, skoraj baze za odvijanje komada. Na teh prostranih atmosferah Marušič uvaja druge elemente. Zagotovo lahko tu najdemo vzporednice s podobnimi ustvarjalci, kot so Yagya, Vladislav Delay in Fluxion. Je pa zvok Octexovih produkcij na albumu slišno njegov. 

Drugi tok, ki se prefinjeno meša z opisanim zvokom, je uporaba terenskih posnetkov narave. Hvalevreden je način obdelave in uporabe teh posnetkov, ki so zelo pazljivo in zelo glasbeno vključeni v celotno kompozicijo. Med poslušanjem albuma se kdaj zgodi, da zasedejo prav osrednji položaj v zvočni sliki. Toda tudi takrat so posnetki aranžirani, zmanipulirani in sekvencirani tako, da v kompoziciji delujejo kot glasbeni elementi, ki nosijo zapleteno teksturo posnetkov naravnih pojavov. Tu in tam se zvok vendarle razpre, da lahko prisluhnemo tudi surovim in manj obdelanim posnetkom, večinoma pa so terenski posnetki pokorjeni. Marušič jim odredi natančno določeno in jasno začrtano mesto v kompozicijskem sistemu. Lahko bi dejali, da ob pojavu surovejše, manj obdelane oblike njihova uporaba spominja na šolo musique concrète. Spet na drugi strani pa je natančna uporaba posnetkov reminiscenca na natančnost, ki jo najdemo v zvoku IDM gibanja, a je obenem zelo elegantno izpeljano tudi prehajanje med obema skrajnostma. Zvok je večplasten, izjemno globok, natančen in senzibilno ustvarjen. Kot celota nas postavlja v prostor čuječnosti in doumljivosti.

Naslovi pesmi nas spominjajo na Borova dela, denimo skladbe Srečanje, Popotnik je šel skozi atomski vek in Šola noči, ki nosijo srhljivost njegove poezije. Pri Šoli noči, ki v filmu spremlja kratko uprizoritev Borove drame, se je Marušič odločil, da priključi vokalistko Moniko Horvat, njen glas pa je izjemno spretno uporabil in v pesmi izvablja občutja groze, strahu in napetosti. Veliko skladb vzbuja občutek dinamičnosti in nas navdaja s specifičnim patosom, ki ga hitro lahko umestimo v prostor in čas Mateja Bora. Seveda potrebe in uporaba filmske glasbe dinamiko neredko tudi spodkopljejo. Nemalokrat mora spretno ponikniti v ozadje, da lahko film nadaljuje svojo narativo. Tega ne moremo očitati producentu, toda ob poslušanju se zdi glasba mestoma prestatična, kot da je v nekem krču obstoja v ozadju. Temu navkreber je Octex na ploščo vključil tudi podaljšane verzije štirih skladb, v katerih je osnovne ideje, predstavljene v filmski glasbi, še dokončno svobodno razvil. Morda to ne reši nastale težave, je pa zanimivo videti smeri, ki jih je Marušič odkril v glasbi in z njimi odprl možnost, da si lahko predstavljamo, kam bi nas, glasbo ali film še lahko popeljal. 

Plošča Rob je tam | Matej Bor je zelo prijetno presenečenje. Nikoli si ne bi mislili, da bi glasbeni izdelek takšne kakovosti prišel iz filmskega okolja, kaj šele slovenskega. Octex je suvereno vzel koncept filmske glasbe v svoje roke in misli ter ga približal lastnemu načinu glasbenega izraza, ki na albumu tehnično in čustveno deluje dovršeno in zrelo. Marušič pri tem stilistično ostaja hkrati samosvoj in zavezan zapuščini dub techna, soundsystema in bassa preteklih tridesetih let. Še enkrat je pripravil prepričljiv izdelek avtorske elektronske glasbe.