Polynya Music, 2022

Drsenje ob robu zavedanja in onkraj običajnega časovno-prostorskega okvira. Zadržana, a žareča zvočna prezenca na robu slušnega polja, ki podzavest vabi v igro z resničnostjo. Ponavljajoči se udarci se modulirani vračajo v svoj odmev, ta pa živi po svoje v odnosu do svojega sprejemnika … Album Mindrifft je potovanje take vrste. Odkriva razsežnosti krajine zvoka, še bolj pa eksperimentira z življenjem izven oddajnika – v človeškem umu. Kje se konča absorpcija in začne percepcija in kaj se zgodi, ko spodrsljaj zavesti postane ključen del procesa?

Kot je bilo skrbno povedano že v prejšnjih recenzijah Octexovih izdaj, poskus ujeti bistvo njegove glasbe v besede nima smisla, pa niti kot recenzentka si ne domišljam, da je moj um temu dorasel. Ampak podobno kot v sanjah se zdi, da takšne nesorazmernosti ne zmotijo tega suverenega zvočnega toka – podobno, kot se oči ne bodo trudile pravilno črkovati celotne besede, če sta začetna in končna črka na mestu. Zdrs uma je tako pri poslušanju prej dobrodošla napaka, če ne celo ključni del celotne izkušnje. V njej se iz opazovalke postopoma spreminjam v subjekt, ko na momente prav res ni jasno, ali ti poslušaš muziko ali ona tebe.

Prva stvar, ki naj nas jo ta plata nauči, je občutljiva prezenca njene vsebine. Prihaja po tiho in iz vseh smeri, obkroža te nalahno in pušča prostor za svoj in tvoj zvočni odboj. Ta pa je za um tisto, kar bi bilo za dušo ogledalo – preden vrednotiš, raje dobro opazuj. Druga lekcija z albuma je sporočilo, da ni nujno, da je vsa eksperimentalna glasba tako nerazumljivo odmaknjena od miselnega dosega ponižne poslušalke; pravzaprav je ta v svoji naključni nepravilnosti prav pomemben del zgodbe.

Mindrifft je za Octexa povratek v temačnejšem, globljem slogu in v sveži energiji IDM-ovske inteligence. V obliki avdiovizualne instalacije je bila izdaja premierno predstavljena na festivalu Sonica septembra lani. Od takrat je album postopno, v šestih delih, izhajal pri ustvarjalčevi sveži založbi Polynya. Plata izraža organsko nadaljevanje ustvarjalčeve linije razvoja od zvokov dub techna do njihove dekonstrukcije, mešanica vplivov pa živi v složnem dialogu s svojo poslušalko.

Zvočno témo nastavi prvi del z naslovom Drifftly, ki ga slišimo v ozadju. Nihanje med odzvanjajočim, odbijajočim in globokim vpelje svojevrstno hipnotično vzdušje, kot nekakšen nebeseden ekvivalent mantri. Bolj kot komadom so kompozicije podobne deset-in-več-minutnim soundtrackom, za podlago refleksiji. Naslednje delo po imenu Bubblin avtor opiše kot nekakšen futurističen dancehall. Sorodnost lahko najdemo v pičlih ritmičnih elementih, kot so kick in razni zvočni odrezki namesto perkusij.

Na robu eksperimentalnega z ravno pravšnjim ščepcem repetitivnosti se plata, neobremenjena z zunanjimi smernicami, odvija v svojem tempu in poslušalko vabi v individualen odnos. Komada Nevergget in Droppal slednjega zapeljeta v intenzivneje valečo se sfero, ki znova nakazuje avtorjev izvor v mraku dub techna in vračanje k njemu. Predzadnji Neeagon zgodbo popelje v temnejše anksiozno poglavje, ki se v zaključnem Lusttrain razprši v svetlobo.

Kljub določeni mistični tančici je Octexova sveže izdana muzika dostopna, nenapadalna in prepletena s fragmenti subjektivnega doživljanja. Delo kot rezultat dveh desetletij ustvarjanja odseva umetnikov razvoj lastnega slogovnega polja, katerega mešanica se zdi nova in nedoumljiva, pa hkrati naravno postavljena, kot da ima tu mesto od zmeraj.

V splošnem je album Mindrifft paket muzike, na katero čutni in žanrski okviri očitno nimajo vpliva. Podobno se dogaja znotraj slušnega aparata posameznice, ki se zaradi dostopne eksperimentalnosti muzike čuti povabljeno v soustvarjanje in refleksijo tega procesa. Sanje so življenje, subjekt je objekt in žanr je le beseda, meje med vsem naštetim pa pravzaprav niso pomembne. Plata Mindrifft govori sama zase, zato je vsakršna kategorična oznaka le nepotreben dodatek. Ti samo poslušaj.