Northern Spy, 2014

O'Death je bend, ki preigrava americano in folk tradicijo in je slišati, kot da prihaja z ameriškega juga. Glasba, ki jo poleg kitar tvorita še violina in bendžo, prikaže oddaljene kraje zaraščenih gozdov in vlažnih močvirij, kjer so tvoji sosedi bradati rednecki. A skupina, ki jo tvori pet članov, ne prihaja iz zakotnega in pozabljenega kraja iz ruralne Amerike, ravno nasprotno. O'Death imajo namreč svoje korenine v urbanem, idejno bogatem New Yorku. Te njihove korenine jih postavljajo v drugačno zvočno formo, saj je v americano in folk izročilo vpeta pankerska energija ali pa kot pri prejšnjem albumu Outside tudi balkanski in klezmer vzorci. V osnovi so skupina, ki se napaja iz tradicionalne folk glasbe, a na to okostje nato prilepijo raznolike glasbene vzorce, od panka in rocka do jazza. Sredi te pisane zvočnosti se je znašla tudi priredba Pixies, Nimrod's Son, ki je v njihovi različici tako pankovska kot redneckovska. A še vedno v svojem genomu ohranjajo folk korenino, na kar močno nakazuje izvor njihovega imena, ki so ga povzeli po tradicionalni pesmi, ki so jo prepevali številni glasbeniki z Ralphom Stanleyjem na čelu in smo jo slišali tudi v filmu O Brother, Where Art Thou?, ki sta ga posnela brata Coen.

Njihovi prvi dve studijski plošči Head Home ter Broken Hymns, Limbs And Skin prinašata koncertno energijo, kjer kot da so z lokalnim šnopcem opogumljeni in odločeni, da potrgajo vse strune ter razbijejo vse možne pločevinke, na katere se lahko daje ritmično podlago. Slišati so kot rednecki, ki so prišli razgrajat v urbano mesto. S tretjim albumom Outside so O'Death zajadrali v bolj premišljene vode, saj je album bistveno bolj posvečen tehničnim detajlom in nasnemavanjem inštrumentov. To jih kaže v bolj kompleksni zvočni podobi, hkrati pa jih oddaljuje od odrskega izraza. 

S četrtim albumom Out of Hands We Go pa se ponovno po zvočni strani vračajo na odrske deske, saj je zvočna slika bistveno bolj preprosta in jasna. A za razliko od prvih dveh plošč na njej ni slišati poblaznelih kmetavzarjev, namesto tega so na albumu melodije, ki so slišati brezčasno in se takoj usidrajo v uho. Vzemimo na primer pesem Roam, pri kateri je v ospredju vokal  Grega Jamieja, v njenem podtalju pa se dogaja prava rockerska drama, v katero sta enakovredno vključena še bendžo in violina. Vse skupaj je zabeleženo v preplet inštrumentov, ki se glasno zgoščujejo, iz te gmote pa se sliši drobce zdaj kitarskih solaž, zdaj vložkov bendža. V podobni maniri se gibljeta tudi pesmi Wrong Time ter Wait for Fire, z bolj romantičnim predznakom pa se predstavi uvodna pesem Herd. Na njej se rockerski predznak umakne bolj umirjenim tonom in melodiji, ki jo ponovno zaznamuje vokal  Grega Jamieja, ki je na albumu razločno slišan in je središčna točka tokratnega albuma. A čeprav O'Death gradijo pesmi okoli melodij, ki se hitro usedejo v uho, se celotna plošča še vedno nagiba k temačnejši strani. Nekaj grotesknega se namreč pretaka po žilah albuma Out of Hands We go. Prej omenjena pesem Roam se zaključi v utapljajočem zvoku, ki vsebuje odmev oddaljenega vokala, nizkofrekvenčni zvoki, slišani v ozadju, pa služijo kot prehod v All is Light, v zvoku utapljajočo pesem, ob kateri se lahko naježi koža, enako kot pri verjetno najbolj subtilni pesmi na albumu We Had a Vision.

Po slišanem vidimo, da čeprav glasba z lahkoto pride v uho, je album Out of Hands We Go zastavljen kompleksno, pa četudi je na prvi pogled slišati zelo preprosto. Tukaj gre namreč za več kot prijetne melodije, saj album preide v drobovje poslušalca, zleze mu pod kožo in mu kljub prijaznim melodijam obenem ponuja srhljiv podton. Za razliko od prvih dveh albumov tokrat O'Death niso slišati razgrajaško, namesto tega se lenobno premikajo skozi ploščo, a so kljub temu na vsakem koraku slišati trdno prepričljivo, in to od prvega trenutka albuma vse do njegovega konca. Pesmi na albumu so dodobra premišljene, a obenem je v njih ogromno prostora, tako da dihajo s polnimi pljuči.