rx:tx, 2014

High Tide, prvi dolgometražni album Janka Mandića a. k. a. Oknaija, slovenskega pripadnika beat/glitch/post-hop ali kakor-koli-se-že-imenuje scene, nas bombardira s svojo pomorsko motiviko takoj, ko obiščemo njegovo Bandcamp stran. Gre za promocijsko potezo, kakršne smo vajeni iz strani založbe rx:tx, a ki v tem primeru postane tudi nekaj več.

Tako kot pri praznih namigih na počitniški kič pri velecenjenih fusion izdajah osemdesetih, tudi tukaj dobimo vtis, da ohlapen koncept služi kot opomin - prej samemu glasbeniku kot poslušalcu -, da se nahajamo v albumskem registru. Album kot formaliziran protokol za izmenjavo med poslušalcem in izvajalcem; kot družabni moment nekega glasbenika. Zanimivo. Na svojih dosedanjih izdajah Oknai ne deluje kot glasbenik, ki si pretirano želi oziroma ki bi bil zrel za tak moment; isto bi lahko malce zbadljivo dejali za ves ta beats miljé, pravzaprav - no, vsaj tisti, ki gladko ignoriramo hajp okrog AKAI-jev.

Album High Tide je v tem oziru rahlo presenetljiv in povsem dobrodošel. Njegove ritmične, elektronske pasaže resda ne skrijejo svojega porekla, a se nanj tudi ne opirajo. Melodični zanos albuma pa se upira referenčnosti in to s šokantno stopnjo konsistentnosti: dlakocepsko dodelana zvočna prepletanja učinkujejo kot glasbenikovi umotvori, namenjeni samim sebi; njihovo pakiranje v konzumabilne albumske enote pa omogoča doživetje poslušanja, ki je - ne glede na morebitne vrednostne sodbe - čisto in neoteženo.

Valjajoča ritmična usmerjenost domala vseh skladb na albumu je skoraj pretirano uniformna. Čeprav Oknaiju uspe pri čisto vsakem koordiniranem trku posemplanih ročnih perkusij in pihal ter strojnih vibracij in piskanj oznaniti svojo avtorsko prezenco, mogoče ni odveč ugibati, da se bo High Tide marsikomu zdel premalo začinjen. Kakorkoli že, izrazitost prikupno izpeljanih pasaž, denimo v skladbah Heartcore in After Spring, več kot prepreči, da bi album izhlapel v atmosfero; za svoj del pa se počutim dolžan izrecno pohvaliti to, da če je bila pri projektu prisotna skušnjava, da bi avtor samovoljno sprostil utripajočo glasbeno maso v domišljavi poklon kakšnemu nemškemu eksperimentalnemu rocku, tega niti malo ne kaže.

Oknaijev fokus je namreč tisto, kar najbolj izstopa na primeru celotne izdaje. Sklenil je unovčiti bajeslovno introvertiranost beatmakerja in upravičeno je lahko zadovoljen z izplačilom.

Poslušalci pa tudi. Vrabci čivkajo, da bolj kot o klubskem prostoru, "Založba z Dodano Vrednostjo" rx:tx razmišlja o okusno opremljenem urbanem stanovanju in njegovem sofisticiranem lastniku. Slednji bi lahko fizično izdajo High Tide strateško postavil na polico ob O'Hearnovo glasbo za film White Sands ali katero drugo softcore pornografijo za avdiofile, in jaz najbrž ne bi zavijal z očmi.