Olfamož: Popizdaja
Ente Tapes, 2025
Pred nami je album moža, ki delček zaslug za svojo glasbeno prisotnost na slovenski grudi pripisuje tudi frekvencam – ali bolje, ljudem – našega radia. V zdaj že solidno dolgi karieri je Olfamož oziroma Andrej Fon s številnimi oblikami glasbenega izrazja obredel številne niše, v katere sodelavci našega radia radi vtikajo svoj nos, bil del še bolj številnih zasedb, ki so favoritinje teh valov, in nenazadnje svojo drugo ploščo izdal pri hišni založbi Radia Študent. Ploščo Olfamoža Hupam, da ste dobro smo tudi prav nič pristransko uvrstili na seznam najboljših plošč leta 2015. Toda poudarjamo, tja se je uvrstila zaradi svoje kakovosti, zaradi tega, ker je pod Fonovim vodstvom utelešala enega od vrhuncev skupnostnega prekrivanja akterjev omenjenih, Radiu Študent zelo ljubih niš, ki so zelo svojevrstnemu delu slovenske alternative dale nekaj najboljših slovenskih zasedb zadnjih desetletij.
No in po skoraj desetletju, v katerem je Fon brez pretiranega pompa gojil svoj umetniški vsakdan, v svoj opus dodal odlično, nekoliko agresivnejšo zasedbo Svojat in se ukvarjal s projektnimi, performativnimi in drugimi rečmi v prej omenjenih nišah, pa je napočil čas za povratek oziroma novo oglašanje njegovega alter ega. Pri založbi Ente Tapes, ki streho nad glavo nudi tudi Svojati, bo jutri izšla plošča z devetimi komadi, naslovljena Popizdaja. Nov, svež, in spet nekoliko drugačen Olfamož, precej bolj okleščen in brez svojih kameradov v vsakem komadu, pa čeprav na seznamu sodelujočih najdemo še kakšno ime več kot na predhodnici.
Drugačen je Olfamož leta 2025 predvsem v značaju zvoka, razlog za to pa tiči v okoliščinah, ki so zaznamovale obdobje, v katerem je material nastajal. Verjetno Olfamoštva zaradi vse bolj razvejanih karier njegovih članic, časovnih omejitev in preprosto življenja ni bilo mogoče zbobnati na kup, seveda pa je vmes vladala tudi pandemija. Fon je medtem ploščo oziroma ideje zanjo zapisoval na snemalnik zvoka in tako sčasoma nabral material ter ga zgradil z enim od orodij za računalniško skladanje. Popizdaji, njenemu značaju in tematikam so botrovale razpršenost, zmedeni moment modernosti in preštevilne družbene okoliščine zadnjega desetletja, kot je denimo delo na daljavo. Tako gre verjetno ploščo Popizdaja v dosedanji Olfamoževi diskografiji razumeti kot najbolj jasen, očiten dokument časa, v katerem je nastajala.
Popizdaja je torej rezultat sozvočja okoliščin in tematik, ki jih v retrospektivi zadnjih nekaj let načenja Olfamož. V značilni olfamoževski pikri, humoreskni maniri, kjer je vsak komad miniaturna dramaturška predstavica, nas spretno provocira v interpretacijo, ne le secira, pač pa – kot njegova kirurginja – s svojim olfa skalpelom neusmiljeno zareže v odprte, rakaste rane slovenske realnosti, ki se je pred našimi kratkovidnimi očmi odvijala v letih nastajanja plošče. Od anti-ode mikroskopsko majhni, sferični, okronani vladarici narative izpred petih let, podobno nevarnega vladarja slovenske politike, kolesarjev, vse do stanovanjske problematike slehernika tostran Alp, pod Fonovim rezilom pa se znajdejo tudi kolonizacija Debelega rtiča, dvorezna meča znanosti in umetnosti ter odlična, poučna izpoved že pošteno sprane zastave, ki se ne more in ne more skiniti z droga.
Plošča je glasbeno po preposlušanem vendarle precej bolj olfamoževska kot singli, ki so kot dež v puščavi, trije v petih letih, kapljali v javnost. Toda vseeno je zaradi plitvejše improvizirane dimenzije bolj hitovska in vsebuje devet komadov, od katerih bi večino na Radiu Študent nekdaj z lahkoto okarakterizirali kot pesmice. Forme so jasne, pesmi so spet spisane dobro, hkrati spevne in nenavadne, imajo globine, ki se nam razkrivajo ob večkratnih poslušanjih, kljub navidezni, varljivi nonšalanci pa so prav zares premišljene in zopet večplastno pomenljive, absurdistične, simpatične in igrive. Garantiramo, da si jih boste brundale v brado. Skladbe v totalu od daleč krasi medsebojna podobnost, bogata, a vseeno zadržana mera improvizacije, če pa stvari pogledamo od blizu, pa je plošča tudi žanrsko raznovrstna, odprta do novosti, morda pa se v glasbi skriva za kanec bolj poudarjena uporniška kitarska linija in njej pripadajoča ritmična podoba.
Na svoji tretji plošči Olfamož zaniha nazaj v svojo prvotno, kantavtorsko idejo, a so tudi pri njem leta prinesla željo po bolj izčiščenem, neposrednem izrazu, ki je še naprej v resnici globoko kritičen, še naprej svoboden, a spretno zgrajen in verjetno tudi najbolj zrel ali pa vsaj razbremenjen doslej. Tokrat Olfamož ob dvoumnem naslovu vseeno ni tako zelo popizdil, kot je pop izdal.
Komentarji
super zadeva!
Komentiraj