Omar-S: Thank You For Letting Me Be Myself

FXHE, 2013

Ko je nazadnje izdal album, je dejal, da samo on zmore. Letos se nam zahvaljuje za to, da je lahko to, kar je. Alex O. Smith, šef pronicljive založbe FXHE, elektronskim navdušencem bolje znan kot Omar-S, se po dveh letih albumske suše vrača na sceno z dolgometražcem Thank You For Letting Me Be Myself, raznoliko zbirko 14 presekov njegovega prepoznavnega zvoka, ki ga razvija že več kot deset let. Omar je precej skromen možakar; intervjujev ne opravlja pogosto - ko pa jih, iz njih dostikrat pribije surova in nonšalantna javna drža, ki v plesnih krogih zaradi določene konzervativnosti v mišljenju dviguje veliko prahu in obenem detroitskega producenta še bolj zavija v tančico skrivnostnosti. Kar je moč o njem izvedeti, je vključeno kvečjemu v njegove vinilne izdaje in enigmatična vizualna sporočila, ki so vse prej kot enoznačna. Iskanje Omarjeve osebnosti se je največjim sledilcem tako izkazalo kot dolgotrajen proces, kot prepletena sestavljanka, ki jo je treba dopolnjevati in spreminjati z vsako novo izdajo. V tokratni Tolpi Bumov pa imamo opravka s ploščo, ki njegovo raznovrstnost razkriva v najboljši luči do sedaj, in sicer v enem kosu.

Kot po navadi, je njegova melodična house in techno glasba sestavljena iz najbolj rudimentarnih in nujnih sestavnih delov: vsako produkcijo podlaga skromen, a težek ritem; kontinuirana, loopana sint linija; izmuzljivo visokofrekvenčno ritmiziranje. Formula se zdi preprosta, vendar obenem res otežuje definicijo tistega, kar je tako zmagovalno v večini njegovih produkcij. Ob večkratnem pozornem poslušanju albuma se zna odgovor skrivati nekje v tolkalski sekciji, pri kateri Smith nedvomno ne skopari. Po perkusijah udriha, kolikor se le da in kolikor je le možno; obenem pa to surovost pretanjeno veze z lepim. Neprizanesljiva tolkala so namreč po stari house šoli odličen temelj melodij in harmonij, ki drgetajoče lebdijo v ozadju večine njegovih kompozicij. In najpomembneje – vsak komad ima svoj neubranljiv pop kaveljc, ki se spreminja, tava, izginja in znova oblikuje. Zaradi tega večina komadov navkljub svoji dolžini nikoli ne postane dolgočasna, kvečjemu ustvarja gibanje, ki se kopiči in sproža hipnotičen odzven.

Omar-S, kot že nakazano poprej, zavestno in jasno zanemarja koncept snovanja albuma, visokoleteče avantgardne ideje in s tem tudi jasno ustavljeno strukturo albuma, zato na prvi posluh plošča daje prej vtis kompilacije, kot česar koli drugega. Sestavljena in izbrana iz stotine komadov, zapečenih na CDR-jih in preizkušenih na plesišču, predstavlja izžetek njegovega delovanja na področju beatdowna, klavirskega housa, techna in singularnega detroitskega electra. Gre za no-bullshit plesno elektroniko, zgrajeno v celoti doma, s produkcijskimi poudarki tam, kjer je potrebno. Komade preveva preprosto, a učinkovito soul groovanje, ki sprva zgolj namiguje na kompleksnost. Začetna pumpalica I Just Want se tako prelije v nežen, a hipnotičen Air Of The Day; sledi stereotipno Omarjevo basiranje na Be Yoself, počasen soul na komadu Rewind in kanalizacijska umazanija Hellter Skelterja. Toda med komadom The Shit Baby se ta neizrečeni potencial razcveti na najboljši možen način: mišičasti ritem in bas linija utirata pot improviziranemu klavirskemu solu, ki ga na Omarjevih produkcijah ni slišati pogosto ... Ravno takrat se njegove detroitske korenine zares razkrijejo, in to na najbolj neposreden in nalezljiv način. Zazdi se, kot bi detroitski mojster prvič spregovoril javno in iskreno. 

Vsem odlikam navkljub pa ni vsak komad res popolna zmaga. Še posebej v drugi polovici albuma je moč prepoznati kar nekaj filler materiala, še posebej recimo Ready My Black Asz, ki se od celokupne kakovosti albuma odmika v negativno smer. In če bi marsikateri komad obravnavali posebej, bi izgubili na svojem sijaju. Ko se torej skupaj podpirajo, sestavljajo celotno sliko in funkcionirajo veliko bolje kot sami zase. Ustvarjajo brezčasno razglednico Detroita, ki ga ne more opisati noben jezik, noben prispevek, nobena recenzija ali knjiga: Omar-S se na svojem albumu izogiba klišejem in retro čaščenju, obenem pa niti ne zveni futuristično. Kdor ga je slišal na prejšnjem albumu, bi mogoče celo dejal, da je dobil enako dozo istega. Toda ali je doza istega res problematična, dokler zveni tako svinjsko dobro? I think not.