Domino, 2013

Nenaden in bliskovit uspeh sirskega svatbarskega pevca Omarja Souleymana na zahodnem, predvsem ameriškem glasbenem tržišču, je prej ko ne tipičen za zahodnjaško percepcijo svetovne glasbe. Kot lahko beremo v zapisih vodilnih ameriških glasbenih revij, kot sta Spin ali Rolling Stone, se je uspehu še najbolj čudil sam Souleyman, ki je sicer v domovini živa legenda, a mu ni in ni bilo jasno, da si na primer mladi Američani – še zlasti v luči razgretih političnih razmer – želijo noro poskakovati na neko arabsko glasbo, ki sliši na ime dabke in je plesno-žurerska mešanica različnih arabskih slogov.

Naj spomnimo, da so ga zahodu odkrili entuziasti iz cenjene seattleske založbe Sublime Frequencies, ki se je specializirala prav za zvoke iz manj znanih okolij. Povrhu si pri tej založbi niso belili glave z iskanjem tako imenovane avtentičnosti ali neomadeževanosti. Ne, zanima jih današnja produkcija, ki – ne le v Souleymanovem primeru – prosto sega tako po zahodnjaških zvrsteh kot po produkcijskih rešitvah. Po odkritju Souleymana ni dolgo trajalo, da so ga za svojega vzeli ne le poslušalci, marveč tudi vidni glasbeniki in promotorji. Tako je, med drugim, snemal z bendom Gorillaz in Björk ter nastopal na festivalih Glastonbury in ediciji Nightmare Before Christmas v serialki All Tomorrow Parties, ki jo je kuriral Caribou. 

Bržkone je k Souleymanovi ameriški in sploh zahodnjaški slavi poleg za tipične zahodnjake najbrž nenavadne zgodbe oziroma njegovega ozadja svatbarskega pevca z okrog 500 kasetami prispevala podobnost nekaterih prvin njegove glasbe s tistim, kar zahodnjaki že dodobra poznamo. Tu predvsem merim na elektronsko podlago Souleymanove godbe, ki je s svojo ekstatičnostjo na enaki ravni z najboljšimi primeri zahodne elektronske plesne glasbe. A tisto, kar Američanom nemara zveni kot skrajna eksotika, namreč Omarjevo sugestivno in raskavo petje, ki ga obdajajo ritmično težko ujemljivi in umljivi okraski na shizofrenem sintetizatorju, se nam tukaj v deželici, ki je dodobra seznanjena z različnimi tradicionalnimi godbami, tako rekoč zdi nekaj povsem normalnega.

Konec koncev nam je tistim, ki spremljamo tradicionalne muzike, enako samoumevno elektronsko podlaganje, ki je navsezadnje že vrsto let stalnica v marsikateri neotradicionalni glasbi. Le spomnimo se začetkov alžirskega raija, kjer so obilno uporabljali za arabske lestvice posebej prirejene sintetizatorje in ritem mašine. Vendar je treba poudariti, da so ravno tradicionalne godbe večkrat žrtve pretirane in predvsem naravnost izkoriščevalske rabe elektronike, ki je dostikrat zasenčila same temelje godbe ter v prvi plan porinila elektronske ritme in produkcijske učinke.

V glasbi Omarja Souleymana tega ni bilo čutiti ne na njegovih prejšnjih albumih, ki so dejansko kompilacije njegovih starih posnetkov s kaset, še bolj razveseljivo pa je, da tega ni čutiti na novem albumu Wenu Wenu. Bojazen, da bi na njegovem svežem albumu elektronika lahko prevladala in zasedla celotno zvočno sliko, je na mestu, saj gre za prvi album, ki je nastal posebej za zahodno tržišče. Da bo mera polna, se je na producentski stol usedel nihče drug kot čislani britanski elektronski glasbenik Kieran Hebden, bolj znan kot Four Tet.

Kot rečeno, je bojazen odveč. Hebden je pustil Souleymanovi glasbi, da prosto teče in se giblje po svoje. Ne nazadnje je Hebden za produkcijo porabil samo tri ure, kar kaže ne le na njegovo profesionalnost in obvladanje svojega posla, ampak tudi na spoštovanje do Souleymanove glasbe. To še naprej najbolj odlikuje njegovo sugestivno petje, ki se giblje od tišjih in nazalnih do skoraj vriskajočih in podžigajočih delov. A upamo si trditi, da tako petje na nas ne bi pustilo tako mogočnega vtisa, če ga ne bi spremljal virtuozni sintetizator, ki ga krmari Rizan Sa'id.

V njegovih rokah se ta navidez preprost in v marsikaterih krogih podcenjevan in zaničevan inštrument prelevi v številna druga glasbila, saj Sa'id na njem emulira oziroma posnema zvoke brenkal, godal in pihal. Ob tem ustvarja zankaste vzorce ali rife, ki najprej tvorijo podlago za Souleymanovo petje, ko se Omar utiša, pa poskrbijo za filigranske, vrtinčaste, dih jemajoče dodatke, ki ti zavrtijo tako glavo kot pete!

Z albumom Wenu Wenu smo, kljub vpletenosti Kierana Hebdena, torej dobili precej »souleymanovsko« ploščo, ki je na zvočni ravni nekoliko manj »garažna«, a po vsebini in izvedbi ne zaostaja za prejšnjimi albumi. Nasprotno, zdi se nam, da je na ta album sirski pevec uvrstil nekaj svojih doslej najbolj uspelih komadov, izmed katerih je najti tako tiste, ki nas navdušijo z ekstatičnostjo, kot je denimo naslovni komad, kakor tudi tiste, ki se nas bolj dotaknejo s svojo melanholijo, kakršen je predzadnji Mawal Jamar. Edina resna pripomba je trajanje albuma, saj je s svojimi slabimi 40 minutami kar za pol ure krajši od prebojnega Souleymanovega prvenca Highway to Hassake. Si ga bomo pač zavrteli večkrat ...