Impulse! Records, 2021

Naj si še tako prizadevamo, temi pandemije ne moremo uiti. Zažrta je v vsako poro dneva in v vsako najmanjšo fugo. Zažrta je v naše pogovore, v še tako majhne klepete, zažrta je v naše delo, v naš prosti čas, v izobraževanje, v mesta, v naše najintimnejše kotičke ter nenazadnje tudi v umetnost. V glasbi je navdih za vse, od melanholičnih do besnih zvočnosti, vsebinsko pa odpira rane osamljenosti in hrepenenja po bližini in dotikih. 

Tudi izdaji On Our Own Clock je pandemija krivila in kazala pot. Prvotni načrt projekta za leto 2019 je bil ta, da se glasbeniki iz Velike Britanije, Južne Afrike in Senegala zberejo v londonskem prizorišču Total Refreshment Center ter tam posnamejo jazz album, obarvan z zahodnimi in južnoafriškimi vplivi. Načrt jim je prekrižala korona, vendar ga niso opustili, temveč prilagodili. Julija 2020 so se glasbeniki v skupinah zbrali v treh mestih – Londonu, Dakarju in Johannesburgu – kjer so posneli prve glasbene zamisli, ki so nato digitalno potovale čez oceane do kolegov v drugih dveh mestih. Mesec dni kasneje so se skupine ponovno sestale in avdiomaterialu drugih skupin dodale svoje idejne deleže. Rezultat tega sodelovanja in procesa je On Our Own Clock, zvočni sadež trdne in sodelovalne ustvarjalnosti, ki sega v plasti južnoafriškega jazza, tradicionalne senegalske instrumentalne glasbe ter londonske diasporne glasbene scene.

Na albumu sodeluje 14 glasbenikov iz Združenega kraljestva, Južne Afrike, Nigerije in Senegala, izdaja pa je plod sodelovanja južnoafriške založbe Mushroom Hour Half Hour in Total Refreshment Centra v Londonu. Na albumu se prepletajo bobni, djembe in druga tolkala, saksofon, sintetizator, wurlitzer oz. električni pianino, tuba, električni bas, kore, trombon, električna kitara in klavir, ne manjka pa tudi vokalov, ki se raztezajo od repanja in petja do debatiranja in pripovedovanja.

Izdaja poleg pesmi vsebuje tri kratke vmesne sklope, naslovljene How to Make Art in a Pandemic 1, 2 in 3. Ti so zvočno podložene debate in razmišljanja umetnikov med samim procesom ustvarjanja, s prvim izmed sklopov pa se izdaja tudi začne. Druga pesem, Be the Light, zasveti s svetlim zvočnim curkom kore senegalskega glasbenika Taranga Cissoka, ki ga prestreže strog rap južnoafriškega velemojstra CAP-ja, ki pesem otvori z naslednjo mislijo: »Če slediš svetlobi na temni poti, lahko pot sčasoma privede do temnega konca. Če pa si ti luč, si tudi pot.«Svetlost kore in temnino repanja dobro uravnovešata zvok sintetizatorja in mehki vložki pozavne, za dober groove pa poskrbijo bobni in bas.

Protagonist komadov Cuts & Pieces in Dune Dance je električni bas s ponavljajočo se groovy temo, na katerega se vežejo drugi instrumenti. Tovrstna zasnova je verjetno posledica načina dela, pri katerem je bila najprej posneta glavna basovska linija, na katero so se potem lepili drugi instrumenti. Na albumu najbolj celostno in kompaktno deluje pesem Ngikhethile z močnimi večglasnimi vokali in vehementnimi ritmi, ki ima poleg zadnje pesmi še najmanj zahodne in največ južnoafriške zvočnosti. V nadaljevanju nam Good Are Good v ušesa kontrastno zlije več kot 7-minutno melanholijo, ki jo razlivata predvsem klavir in saksofon, proti koncu pa se z vokalom in ritmom le počasi razživi. 

Po drugem sklopu, naslovljenem How to Make Art in a Pandemic 2, nam komad 808 O'clock postreže z veliko dozo elektronike, težkimi rifi sintetizatorjev in tiktakajočimi bobnarskimi ritmi. V predzadnji pesmi zopet dobimo veliko kepico raperskega sladoleda, zadnja pesem pa ponovno zasveti s svetlim zvočnim curkom kore, svetlečimi kraguljčki in vokalom ter album zaključi z optimistično noto. Izvedba pesmi je odlična, na trnih pa nas pusti tako neprestano žanrsko manevriranje med pesmimi kot tudi žanrski kolaž znotraj njih. Tehnično, idejno, muzikalno in izvedbeno je izdaja odlična, vendar pa ji z izjemo skladb Be the Light in Ngikhethile nekako umanjka karizmatičnost.

Album On Our Own Clock je odlično sproduciran, vendar pa se zdi, da mu je nekaj iskrice izgubil med samim ustvarjalnim procesom. Izdaja se sliši nekako razcepljeno, kar je najverjetneje pripisati načinu dela. V studiih so glasbeniki svoje ideje nasnemavali na druge, brez fizične prisotnosti, kar se odraža v občasni zvočni sterilnosti. Marsikateri solo je zato slišati kot prazno polnjenje prostora, pesmi pa so sicer odlična juha, ki ji manjka soli. Razvidno je, da se ideje niso rojevale skupaj, v nekem dolgotrajnejšem procesu, z mešanjem čustev in ob prisotnosti vseh glasbenikov na enem mestu. 

Procesi, pri katerih so glasbeniki skupaj fizično prisotni, so še posebej pomembni takrat, ko glasbenike znotraj ene skupine zanimajo različni žanri. Veliko je izdaj, ki so navznoter žanrsko raznovrstne, vendar jim kljub temu večinoma uspe držati tako vsebinsko kot zvočno rdečo nit. Ustvarjalcem izdaje On Our Own Clock je vsebinsko rdečo nit o pandemiji sicer uspelo napeti, manjka pa zvočne celosti in zlepljenosti. 

Čeprav so glasbeniki projekt začeli ustvarjati na začetku pandemije, ko je bilo okoli teme kovida še vse novo in neznano, je ta do sedaj že postala passé in deluje kot dokaj neizviren vir družbenokritičnega pogleda. Morda bi se nas tematiziranje pandemije na tak način ostro dotaknilo med preživljanjem prve karantene, vendar je čustvena in izrazna moč pandemije do sedaj že razvodenela. Tukaj pa zeva vprašanje, kako se takšnim umetniškim delom piše v prihodnosti. Jim bo čas minevanja naklonjen ali jih bo raje pokril z zemljo?