Joyful Noise Recordings, 2024

Da se v katalogu brooklynške zasedbe najde marsikaj, je znano že od nekdaj. V sedemindvajsetletnem obstoju so se glasbeniki strogo držali le eksperimentiranja znotraj bendovske, kitarske godbe, žanrska ustaljenost namreč nikoli ni bila opcijska. V svoje rockovstvo so dodajali psihedelijo, improvizacijo, hrup, minimalizem, repeticijo, vse skupaj pa krepili s punkerskim nagonom in analogno elektroniko. Z odprtimi rokami so sprejeli sodelovanja, tako studijska kot tudi enkratna, koncertna. Nazadnje smo Bobbyja Matadorja, Hanoi Jane, Shahin Motio, Barryja Londona in Kida Millionsa pod imenom Oneida opravljali pred dvema letoma ob izidu postpandemičnega albuma Success. Ta album je bil za bend neke vrste reset gumb, vrnitev h koreninam, k punkrockerski drži, neposredni rokadi, kar v primeru Newyorčanov seveda pomeni tudi vpeljavo repeticije in uporabo krautovskih prvin. V osrednjem kritiškem terminu recenziramo njegovo nadaljevanje, nadgradnjo, Oneidin sedemnajsti dolgi album Expensive Air.

Expensive Air v primerjavi s predhodnikom Success bend sam opisuje kot temačnejši, glasnejši, ohlapnejši album. Čeprav so bili komadi Bobbyja Matadorja, ki je material poslal iz Bostona, sprva strukturirani v melodične rockovske kose, se je nekje v procesu vse spremenilo. Kot bi skupna godba sama vprašala po deformaciji rifov, disonantnih izpadih in podobnem razvedrilnem odklopu. Oneida se očitno toliko poznajo, da znajo sami sebi nastaviti vabo. Dobre pol ure dolg album je še eno spontano raziskovanje z zrahljanim okovjem, z dovoljšnjim manevrskim prostorom, da lahko vedno znova razpada in se sestavlja znotraj samih pesmi. Angažiran utrip plošče nastavi uvodna Reason to Hide, neumorno oklepanje začetnega rifa po krauterskih načelih v stilu Wooden Shjips in pobratenih Moon Duo. Za razliko od komada Spill, ki z veliko bolj razpuščenim okovjem stoji na hrupni strani neodvisnega rocka devetdesetih let prejšnjega stoletja, ko so zasedbe uporabljale spodmikanje vokala in ritem sekcije s kitarskimi mimohodi po dobrih starih Crazy Horse. Sledi punkerski dvojec La Plage in Stranger, prva z navihano dikcijo in premetanim rifovjem spomni na benda Nomeansno in Devo, medtem ko Stranger s krotitvijo punkrockerskega duha z mrgolečimi sinti iz zakulisja obudi večno nepokorjenost Pere Ubu.

Here It Comes je od vseh pesmi še najbolj podobna stvaritvam na albumu Success, tudi humorna, neobremenjena besedila pripomorejo k celostnemu izrazju Oneide. »You're dressed in flowers, I'm wearing fog … / right on cue, delivering weak lines … / here it comes«. Na tem mestu se razposajenost in mladostniška vibra umakneta na stran. Zadnji del albuma je zastavljen bolj raziskovalno, s prednostno psihedelijo v aranžmaju v naslovni Expensive Air, ali pa spacerockersko v pesmi Salt in nagruvano suicidovsko v Gunboats. 

Expensive Air ne bo ostal zapisan kot prelomen album v diskografiji Oneide. Gre za prikaz trenutne faze, v kateri se nahaja ta imenitna zasedba, ki jo je venomer treba gledati z budnim očesom. Zdi se, da želijo zajahati nekaj bolj konvencionalnega, oprijemljivega, a se jim je plan že drugič sfižil nekje na poti. V obeh primerih je rezultat konkretno obogatil njihovo zbirko, pa tudi širše kitarsko podpodje. Mogoče pa je bil to njihov cilj. Takšni bendi so pač od nekdaj sumljivi, zato se nikoli ne sme jemati zdravo za gotovo.