Joyful Noise Recordings, 2022

Hiter tempo izdajanja albumov v kombinaciji z raznolikostjo glasbene radovednosti, ki jo brooklynški Oneida servirajo, odkar obstajajo, je bilo milo rečeno težko sprejemati in dojemati. V dobrih dveh dekadah so namreč uspeli ustvariti zavidljiv katalog, zaradi katerega so se varno usidrali na obrobju. To pa je tudi edina varna stvar, ko je govora o Oneidi. Drugače od denimo someščanov Liars in Yeah Yeah Yeahs niso nikoli naskakovali večjega trga. Preizkušali so svojo spontanost, ki se je napajala pri večnem entuziazmu, hkrati pa ostajali neke vrste vagabundi, tako v smislu glasbene kot tudi podtalne opredelitve v že tako čudaškem newyorškem untergruntu. Nikoli niso skrivali svojih korenin, prav nasprotno – njihova pripadnost je odzvanjala newyorško rock glasbo, ki so jo oblikovali v vedno sveže izrazje.

Občutno je eksperimentiranje s psihedelično platjo rockovskih temeljev, ki jih peljejo od nojzerskih napadov prek krauterskih kozmičnosti in elektronike vse do raziskav amerikanskih minimalizmov v večni repeticiji in improvizacije. Prav tako je privlačna njihova nonšalanca pri sprejemanju različnih elementov v svoj izraz, novo konstrukcijo, ki ni nikoli pogojena s časovnimi mejniki, sočasno pa delikatno sortira vloge dodatne zrnatosti v vsej svoji dekonstruktivni – konstruktivnosti. Po albumu Romance iz leta 2018 so imeli Oneida tako rekoč najdaljšo diskografsko pavzo. Zaradi pandemije so morali preložiti studijski termin, rezultat ponovnih ambicij pa je nehote zaokrožil diskografijo v kasnejšem snemalnem roku. Pred nami je namreč album, ki je morda najbolj neposreden rockovski izdelek v zadnjih dveh desetletjih obstoja benda in sklene njegov začetni elan.

V dobrih štiridesetih minutah albuma Success smo priča okleščeni, skorajda adolescentniški vibri, ki odmeva pesemske geneze zagnanosti, razposajenosti in energičnosti zasedbe. Še vedno so prepoznavni, smeli in učinkoviti. Pesmi so zastavljene preprosto, večkrat v le nekaj akordih, brez povzdignjenih refrenov, zato pa z nekaj sing-alongi. Beat Me To The Punch je dvoakordna indie zazibanka, ki širi velvetovske tresljaje v objestni fuzz solaži, medtem ko Opportunities prenaša punkrockovsko rifovsko neposrednost s sintovskimi rezi. Kimajoč pulz je glavni gradnik pesmi Low Tide, ki vzbudi skomine po Can in razpira prostorsko komoditeto Oneidine psihedelije. Suicidovsko zastavljena pesem Paralyzed pa je edina, ki preči mejo desetih minut. Glede na spevnost in pesemsko zasnovo je album morda dlje od kakšnega Rated O ali pa Preteen Weaponry ter bližje denimo albumu The Wedding. Vseeno pa ne moremo zares vleči jasnejših vzporednic, ker tega enostavno ni bilo pričakovati. Gre mogoče za nekoliko lažje čtivo od mlajših albumov skupine, a ponovno presneto učinkovito. V Oneidini zasnovi prav tako ostaja hudomušnost. Ta se najbolj izkaže v I Wanna Hold Your Electric Hand, cepiču ramonsovske trde brenkade in kitarske melodičnosti Television.

Success skratka ni album nostalgične zazrtosti, pač pa skupek komadov, ki učinkujejo spevno domače po Oneidino, kljub vsem drznostim vmes. Morda pa album ni le zaokrožil njihovega dela, temveč je ujel pravi moment brezskrbnosti in enostavnosti, igrivosti in brezkompromisnosti obenem – ko se neodvisnost rocka ponovno razbremeni.