ONEOHTRIX POINT NEVER: R Plus Seven

ONEOHTRIX POINT NEVER: R Plus Seven

Recenzija izdelka
5. 10. 2013 - 19.00

Warp, 2013

 

Tokrat v Tolpi bumov predstavljamo nov izdelek Daniela Lopatina alias Oneohtrix Point Never. Projekt Oneohtrix je letos našel nov dom pri britanski velikanki Warp. Že to je bila dovolj zanimiva propozicija za ljubitelje tistih ne ravno najbolj običajnih elektronskih glasbenih praks. Dovolj zanimiva propozicija, da so pričakovanja okoli novega materiala prerasla v še enega občutnejših hajpov letošnjega leta. Ob tem je bilo zelo zanimivo slediti zlahka predvidenemu vnovičnemu avtorjevemu stilskemu skoku, posebno seveda ob premiku k Warpu, ki kljub veliki raznolikosti svojega kataloga seveda vsakemu poslušalcu in vsakemu poznavalcu predstavlja neke določene premise. V tem kontekstu je med Lopatinovimi nedavnimi izjavami glede novega materiala morda najzanimivejša tista okoli motivacije za resno pisanje predvsem začetnih melodičnih motivov. Resnem v primerjavi s - po svojih besedah - "throwing shit at the wall and seeing what sticks". Ta aspekt je tako zanimiv iz preprostega razloga: R Plus Seven namreč v nekem kontekstu bolj sredinske sodobne muzike izpade precej tuje, zaradi česar je opredeljevanje glede njenih formalnih in estetskih parametrov vsaj težavno. Očitno se Lopatin pomika bližje k inštrumentalnim vzvodom lastnih zvočnosti, naknadno pa prilagaja svoje graditeljske/arhitekturne motive tako, da se glasbeni prostor naenkrat definira in razblini. Definicijo potrebuje za narativni moment, za tisto konkretnejše kompozitorsko delo, ki naj vkonteksti resnejše avtorske muzikalne motive. Vendar pa bi Oneohtrixova izraznost, kot jo poznamo, v takem jasno definiranem formalnem okolju gotovo trpela. Zato jo mora spet razbiti oziroma v tem primeru - kar dobesedno razbliniti. Metaforo tej metodi najdemo na naslovnici plošče. Oneohtrix išče običajen prostor, vendar virtualno nelogičen, tak, ki se lahko reformulira, ko mu obrneš hrbet, in katerega stene niso tudi njegove meje.

Po svoje je taka paradoksna situacija blizu Lopatinovi navdahnjenosti s kaosom spekulativnega realizma in njegove nesledljive "matematike" hiperkaotičnosti. Po drugi strani pa gre tudi le za logično nadaljevanje avtorjeve intuitivne narative risanja sveta digitalne resničnosti - prostora svobode in nadzora hkrati, prostora, kjer se zasebnost izliva v naravnost srhljive podobe javne intime. Ta situacija pravzaprav poskuša izbrisati meje med lebdečo teorijo in eteričnim kreativnim izrazom postinternetnega vsakdanjika. Po sredi vsega tega pa je seveda muzika s plošče R Plus Seven. V veliki meri je narativa ostro preskakujoča, melodični fragmenti vzporejeni s sinhroniziranim jecljanjem sintetiziranih glasov, ki le na nekaj mestih izustijo kaj umljivega. Sempli skačejo na svoje mesto, kot da bi jim to bilo pravkar odrejeno, kar le poudari pravzaprav izsiljen kontekst, njihovo referenčnost oziroma njihovo disproporcionalno konceptualno vstavljanje v siceršnje zvočnosti digitalnih VST-jevskih emulacij klasičnih inštrumentov. Celovit glasbeni vtis plošče je zato izredno drobljen. Žal se dvom v moč tovrstne narative pojavi ravno takrat, ko Lopatin na prostost izpusti neki motiv kot le tak, ne da bi ga dobesedno iztrgal nečemu drugemu ali ga nečemu takemu sopostavil. Najbolj očiten je prvi single s plošče - komad Problem Areas. Ta siceršnji kompozicijski sliki plošče kar beži in si ga zlahka predstavljamo kje povsem drugje.

Kako torej okoli vseh paradoksov in nelagodnih momentov plošče R Plus Seven. Najprej moramo sprejeti njeno melodično narativo kot izjemno dodelano in praktično brezhibno izvršeno, čeprav nikoli zares ne dobimo občutka, da nam je ponujena v kakorkoli konkretni aktualizaciji. Nenavadno je pravzaprav, da to lahko storimo zlahka, da se tem nastavkom zlahka predamo, da nas prav ravnodušno zapeljejo. Nato nam ne bo škodila niti fascinacija z digitalno kulturo v vseh svojih skrajnostih. Na ta način se bomo bolje orientirali znotraj Lopatinovih morfirajočih arhitektur. Morda pa nam tudi tako ne uspe. V tem primeru se bomo zakopali v dvom. Dvom, ki izpostavlja specifično mejnost situacije in nejasnost muzikalne motivike. Tudi ta dvom je povsem legitimen.

Zelo verjetno se torej zdi, da je tista presežna vrednost nove Oneohtrixove plošče ravno v njeni popolni izoliranosti, ki nam onemogoča jasno opredeljevanje oziroma nas opomni na dejstvo drugačnega, ki je zunaj okvirov navad in običajnosti - in to kakršnihkoli že. V kolikor je to res, bodo v njej najbolj uživali tisti izgubljeni in njihov užitek bo večkrat presežen. Izgubljen in nato najden užitek? Le pomislite, no … Warp pa si je z R Plus Seven zagotovo nakopičil dovoljšnje zaloge za izgubljeno prihodnost.

 

...
glej sporni napovedni video na lopatinovi uradni spletni strani // link

Oneohtrix Point Never - Problem Areas
Leto izdaje: 
Institucije: 

facebook twitter rss

Prikaži Komentarje

Komentarji

Žiga, tekst bi :)

hej Nika, v kolikor ujameš tole mimobežno vsebino spletne strani... končno smo prilepili tudi vsebino :) 

Žiga, hvala, ujela! :)

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.

randomness