Strut, 2020

Onipa je izraz, ki v staroselskem ganskem jeziku akan pomeni ljudje. V tokratni Tolpi bumov pa ga bomo uporabljali predvsem za imenovanje skupine štirih glasbenikov, ki so nedavno v javnost sprostili svoj prvenec We No Be Machine. Zasedba deluje iz Londona, a je močno vpeta v glasbeno tradicijo nekdanje britanske kolonije Gane. Idejni vodja zasedbe je Kweku of Ghana oziroma krajše KOG, ki je osrednji vokalist in igra na balafon. Poleg njega pa v bendu ustvarjajo še bobnar Finn Booth, producent in kitarist Tom Excell ter Wonky Logic v vlogi basista, ki pa svoje nizke tone proizvaja s sintetizatorjem zvoka.

Kljub okoliščini, da zasedbo zaznamuje pravzaprav učbeniška razdelitev glasbeniških vlog, modelirana na formatu popularnih zasedb 20. stoletja, njena godba ob vsestranskosti glasbenikov, ki jo izvajajo, razpira širok spekter zvenskih možnosti. To jim omogoča predvsem raba elektronskih inštrumentov, in to dejstvo predstavlja tudi diskurz, ki ga na albumu odpira sama zasedba. Za začetek potegnimo paralelo z Rolling Stonesi, ki so eden izmed arhetipov uspeha znotraj glasbene industrije, eden velikih britanskih glasbenih izvozov. V osnovi je razdelitev vlog v obeh zasedbah praktično identična. Tu so kitara, bas, boben in vokal, pa občasno klavir ali orgle. Seveda takšno postavitev razumemo predvsem v kontekstu živih nastopov, a le predstavljajte si glasbene razsežnosti koncertov Stonesov v šestdesetih, če bi takrat imeli na razpolago tehnologijo, ki bi jim omogočila prenesti zvočno paleto z albumov na oder. Onipa namreč počnejo ravno to. Tom Excell nastopa s samplerjem, s katerim ima na dosegu prstov vse od nasnetih zborovski vzklikov afriških pevk do sintetičnih hi-hatov.

Z vpeljavo tehnoloških rešitev Onipa stopajo v korak s časom in se odmikajo od purističnega razumevanja, ki elektroniko v živo igrani glasbi še danes pogosto ponižuje kot goljufijo. A ravno v tem kontekstu deluje, kot da Onipa zavestno poudarja razliko med posameznikom, človeškim glasbenikom in tehnično napravo. Že v naslovni skladbi We No Be Machine v besedilu izpostavljajo prepričanje, da ljudje nismo stroji in da nas ni mogoče nadzorovati. Enako so na svoji Bandcamp strani zapisali, da »čeprav izkoriščamo tehnologijo, ta ne sme izkoriščati nas«. Od tehnologije se torej nekoliko distancirajo in izpostavijo svoje videnje, da je zasedba kot organizem še vedno nekaj živega. Ne moremo jim očitati kake nesmiselne pretvez; njihova glasba je namreč polna energije, je koherentna in pravzaprav močno zvesta tradicijam zahodne Afrike. Vpliv tehnologije, ki bi zavzel mesto v ospredju kompozicij, je tako dejansko očiten v zgolj nekaj skladbah. We No Be Machine je ena izmed njih, z nosilnim rifom, osnovanim na padih, s portamentom in hitrimi triolami hi-hatov, ki so danes prisotne že v celotnem spektru popularne glasbe. Intenzivnejšo rabo samplov slišimo še v skladbah Fire in Sohaa Gb3k3. Slednja denimo v refrenu vpelje za oktavo spuščene, elektronsko modulirane vokale.

Z izjemo ravno omenjenih skladb pa tehnologija zasedbi Onipa služi prej v okrasni kot v strukturni funkciji. Če upate na močne poliritmične gruve in pentatonične solaže distorzirane kitare, nikakor ne boste razočarani, zasedba v tem oziru vsekakor povsem upraviči lastno relacijo do zapuščine zahodne Afrike. A v svojem delovanju je zasedba Onipa zanimiva ravno zaradi opisane določene dvojnosti. To lahko razumemo kot že nakazano razlikovanje med mašino in osebo, pa tudi v smislu sledenja tradiciji s futurističnimi poudarki. Vse skupaj pa lahko zapeljemo še korak dlje in se vprašamo o pomenu takšne glasbe, ki danes nastaja v epicentru nekdanjega imperija.

V preteklosti je lokalna glasba iz kolonialnih območij pogosto, če ne kar izključno, veljala za primitivno. Čeprav bi verjetno tudi danes klubska glasbena scena v določenih kontekstih obveljala za primitivno, pa se zdi smiselno izpostaviti, kako je prav tradicija, iz katere črpa Onipa, tista, ki je na svojem hrbtu prinesla nekaj izmed najpomembnejših estetskih prelomnic na poti razvoja popularne glasbe. Pa ne le v smislu posameznih inovacij, temveč predvsem v smislu vloge glasbe v družbi. O vlogi, ki jo je glasba na Zahodu za v nekem trenutku izgubila z uvedbo koncertne etikete in tišine. Res je, da se ta funkcija glasbe skozi dvajseto stoletje vrača predvsem skozi milje popularne kulture, a v občutni meri gre to pripisati prav ponovnemu križanju z določenim tokom glasbe, ali pa celo njegovi prisvojitvi, ki izhaja neposredno iz zahodne Afrike. Raziskovanje glasbene zapuščine je torej ciklično, a obenem služi kot analogija raziskovanju kulturne dediščine sodobnega človeka.

Čeprav je zven večine popularnih zasedb danes bistveno drugačen, člani zasedbe v tokratni Tolpi bumov prevzemajo enake vloge in zasedajo bolj ali manj enak del frekvenčnega spektra. Čeprav se družba neprestano razvija, smo še vedno predvsem ljudje. Onipa se tega zavedajo in na plošči We No Be Machine izpostavljajo ključnost stika s preteklostjo ter hkratno oziranje v prihodnost.