Vile Descent Tapes, 2018

Kolikor Nevena Agalmo in Domna Učakarja oziroma duo Ontervjabbit poznamo še s turneje Klubskega maratona pred leti, vemo, da ju v duu zanima predvsem zahtevna, šraufajoča nojz muzika, temačna v vzdušju, ostra na ušesa, zahtevna, celo brez usmiljenja v odnosu do usmerjene pozornosti slehernika, razpuščena na misiji negacije lepe in pravilne gradnje. V prav takšnem smislu njun izraz skozi leta tudi ni enoličen, kar je morda najpomembnejši poudarek, vije se sicer v več različnih smeri, glede na namembnost, format, vendar v tem gotovo ni statičen. Progresiji ali vsaj razvoju izraza Ontervjabbit smo imeli možnost slediti na odrih, na katerih sta znala presenetiti z izdelanostjo nad pričakovanji, razvoj njunega kanona dela pa je očiten tudi ob poti različnih izzivov, ki si jih postavljata kot diskografska entiteta.

Vsekakor je pomemben poudarek tudi v smeri njune vztrajnosti v hrupni dejavnosti. Nedavno se je denimo zaključila letošnja edicija izredno ambicioznega Noisefesta v Zasavju, katerega glavni pobudnik in delovna roka je Neven. Rezultati zdaj nekajletne aktivnosti z Noisefestom so na novi plošči jasno vidni, festival za duo predstavlja tudi mreženje, spoznavanje sorodno mislečih. Tako je novi Torture Garden v bistvu napolnjen s sodelovanji z bolj ali manj vidnimi posamezniki, tudi z nekaterimi legendami – s Hiroshijem Hasegawo ASTROM na kar dveh komadih, z Manuelom Knappom, domačo Aphro Tesla, Marto Zapparoli, Jeleno Novak, Simonom Šercem iz Cadlag ter Extreme Smoke 57, Daveom Kirbyjem SATORIjem in Lorenzom Abattoirjem. Vendar se tudi tu še ne ustavi. Omeniti moramo, da je v teh tednih Neven izdal novo solistično ploščo lastnega dolgoletnega solo projekta Dodecahedragraph za založbo Kamizdat, da je Domen že več let in skozi nekaj dobro sprejetih plošč na našem terenu zelo močno prisoten kot Lifecutter in pa, da sta skupaj s Torture Garden Ontervjabbit lansirala tudi lastno novo založbo – Vile Descent Tapes. Sta torej brez vsakega dvoma izjemno aktivna, kar jima je preprosto potrebno priznati. Tako bosta denimo ta četrtek nastopila na letošnji Sajeti v pravzaprav noro dobri družbi dvojca Innode in Francka Vigrouxa.

Nova, letošnja junijska plošča dua Ontervjabbit – Torture Garden, ki jo predstavljamo tokrat, je v prvi vrsti masiven projekt. Celota dela teče proti trem uram in v tem gre gotovo za divji podvig, tako za avtorja, ki sta zadevo ustvarila skozi razpon treh let, kot tudi za naključnega poslušalca, na katerega pritisne silovita, neznosna teža. Slednje je najverjetneje tudi namen projekta, ki je strukturiran kot zvočna interpretacija knjige iz kanona dekadentne literature Octava Mirabeauja - Le Jardin des Supplices. Plošča je v tem smislu strukturirana po poglavjih in še dalje po podrazdelkih, ki jih razločujejo hrupni kosi z naslovi v tematskih in zvočnih navezavah na literarno delo. Seveda tematizira smrt in trpljenje v nestrahospoštovanju do relacije simbolnega reda in realnega, telesnega, umirajočega, ubitega. In s takšno razdelano strukturo njuno delo vsekakor največ pridobi, na glasbeni raznolikosti, smiselnosti in hkrati tudi zvočni/konceptualni koherentnosti, kolikor je o tej ob praktično treh urah materiala, kar bo preveč za vsako kolikor toliko normalno poslušanje, sploh mogoče govoriti. Vsekakor že ploščin obseg onemogoči fokus v motivaciji in je v tem skladen z nojzerskim miljejem, kateremu duo vsekakor pripada. Nikakor pa to ne onemogoči udejanjenja namere. Ta je z novo ploščo znotraj kanona Ontervjabbit doslej najbolje in najjasneje izčiščena. Morda banalna ugotovitev – pa vseeno, Onterjabbit ustvarjata neke vrste storytellerski nojz, ki se elegantno, z mero estetske perverzije prileže konceptualni in teoretski podlagi, s katero operira največji del tega žanrskega spektra, ko utemeljuje kritično ost lastnega dela. Tako to postane neke vrste glasba par excellence, glasba, ki skuša v ustaljenem formatu subvertirati oblike in moduse percepcije ter povezanih večplastnih moralnih relacij ... in postane neglasba šele, ko je motiv za takšno subverzijo uradno potrjen.