Big Dada, 2018



 

Osrednji recenzentski termin Radia Študent tokrat posvečamo izstopajoči debitantski plati newyorškega jazz ansambla Onyx Collective. Gre za bend mlajše generacije jazzerjev Velikega jabolka pod vodstvom alt in tenor saksofonista Isaiaha Barra. Zasedbo dopolnjujejo bobnar Austin Williamson, kontrabasist Walter Stinson, bas kitarist Spencer Murphy ter gostujoči saksofonist Roy Nathanson. Takoj je potrebno je izpostaviti navzkrižno opraševanje raznoraznih newyorških scen, kar velja tudi za danes predstavljeni kolektiv. Z njim namreč občasno delujejo indie soul vokalist Nick Hakim, raperka Princess Nokia, pevec, glasbenik in producent Dev Hynes, raper in producent Wiki iz zasedbe Ratking in številni drugi. Sodelovanja pa potekajo tudi v drugi smeri. Barr je denimo nedavno gostoval na albumih Davida Byrna in nastopal z Ibeyi. Gre skratka za ekipo glasbenikov, ki neprestano skače čez pregrade med raznimi scenami.

Tako tudi album Lower East Suite Part Three predstavlja določen odsev živosti aktualne newyorške jazz scene, predvsem pa svojstveno posvetilo njenim koreninam. Recenzenti namreč pišejo o tem, kako je dodatni član zasedbe Onyx Collective kar samo mesto New York. To nam bo jasno že takoj iz naslova, ki aludira na četrt Lower East End. Obenem so tu naslovi skladb, kot je Battle of the Bowery, referenca na še eno newyorško sosesko. Ali recimo There Goes the Neighbourhood ter Eviction Notice, ki kot še nekateri drugi naslovi odsevata aktualno problematiko gentrifikacije omenjenih predelov Manhattna. V tem kontekstu gre morda izpostaviti knjigo domačega sociologa kulture in publicista Iča Vidmarja, Nova muzika v New Yorku, ki nam ponudi širši plan mesta New York in muzik njegovega downtowna. Delo nedvomno ponudi globlje razumevanje struktur in mrež, ki kreativne ljudi v mestu povezujejo v različne kulturne formacije.

Kolikor klišejsko zveni, album Lower East Suite Part Three resnično lovi duha uličnega vrveža in bruhajoče kreativnosti, kakor ju tukajšnji recenzent trenutno razume po dvajsetih letih poširanja popkulturnih referenc v navezavi na Veliko jabolko. Predvsem to velja za duh 50. in 60. let ter že ponarodele odlomke o jazzu iz klasike Na cesti Jacka Kerouaca. Gre namreč za album, ki ga v celoti preveva duh hard in post-bopa. Lahko bi govorili o tem, da saksofon tu prestavlja hrup pešcev, boben hrup East Riverja in bas linija hrup prometa. Barrov saksofon je vselej prezenten na svoj nespodoben, celo predrzen način. Barr je pravi jazz cat s tako zvanimi balonastimi pljuči, česar ne potrjuje le z ekstenzivnimi soli, teveč tudi širše - skozi dinamično, variacij polno igranje nosilnih motivov. Komadi se namreč presenetljivo držijo časa treh ali štirih minut, kar posamičnim instrumentom ne dopušča veliko ali preveč prostora. Fokus je na prepletanju in sozvočju.

V album nas uvede mistična Onyx Court, bržkone referenca na klasiko The Court of the Crimson King, nekakšen soundtrack za sprejem na dvorcu čarovnika Onyxa. Zaznamuje jo dromlajoči ton saksofona, zvončki ter gongi in splošno tesnobno pričakovanje neznanega. Kmalu nato nastopi zlobni saksofonski motiv in takoj postane jasno, da bo ton albuma resnejši oziroma bolj mrakoben od njihovih dosedanjih krajših izdaj. Med podobno čudnimi saksofonskimi harmonijami, ki poustvarjajo občutek omedlevice in atmosfero noir filmov, se odvijeta tudi komada Don't Get Caught Under the Manhattan Bridge in Delancey Dilemma. Včasih se zdi, kot da smo soočeni z albumom iz zlatih časov jazza. Preseneti namreč zračnost posnetkov, v katere včasih vdirajo zvoki z mestnih ulic izza zidov njihovega vadbenega prostora Magic Gallery. Če se najprej zdi, da boben in kontrabas igrata predvsem sekundarno vlogo, pa se v drugi polovici plate izkaže njuna vsestranska moč poudarjanja osrednjih melodičnih motivov. Kljub obstoječim strukturam komadov si bend občasno dovoli prestopiti mejo in se, denimo v komadu Magic Gallery, v duhu Johna Coltrana prepusti vsaj delni prosti improvizaciji. Dinamika med glasbeniki ustvarja neprestan občutek notranjega vrtinčenja, ki mestoma poustvari učinke pijanega delirija.

Kot prvi osebni vrhunec plate bi recenzent tu izpostavil komad Rumble in Chatnam Square, ki je dobesedno zvočni ekvivalent pijanega uličnega suvanja med grupo okajenih mladcev. Tako si je namreč mogoče vizualizirati igriv, badass motiv basa in saksofona, nad katerega kot pesti padajo Williamsonovi tolkalski ornamenti. Drugi nosilni komad pa je nedvomno 2AM at Veselka, ki v uho sede kot kakšna klasika z albuma Out to Lunch! Erica Dolhpyja. Po eni strani zveni kot standard, po drugi pa se nam skozi detajlno poslušanje tu resnično razodevajo tehnične sposobnosti in osebnosti posamičnih članov.

Zdi se, da na plati Lower East Suite Part Three osrednjo vlogo odigrata predvsem atmosfera in prevladujoči občutji vihravosti in nepredvidljivosti velikega mesta. Bend se je odpovedal nepotrebnim zvočnim vložkom dosedanjih projektov, denimo samplom in terenskim posnetkom. Kakor na klasikah iz jazzovskega kanona, so v ospredju tu predvsem fizičnost igranja in vpliv prostora na energijo glasbe. In res se zdi, kot bi začudeno in zmedeno prvič stopali po ulicah Lower East Sida.