Thrill Jockey, 2014

Selamat malam. Morda ste presenečeni, da smo vam zaželeli dober večer v indonezijskem jeziku, ko pa OOIOO prihajajo iz Japonske in bi tako bil bolj na mestu kakšen samurajski pozdrav. A tokrat je skupina, ki jo vodi Yoshimi P-We, v osrčje novega studijskega albuma vzela tradicionalno glasbo gamelan, ki prihaja iz indonezijske Jave in sosednjega Balija. Gre za glasbo, ki je izrazito ritmična, pri čemer inštrumenti, ki so izdelani iz brona, zaradi resonance oddajajo dodatne tone, kar končnemu zvoku poleg ritmičnosti dodaja še plasti melodike. Kot smo pri OOIOO že vajeni, je tudi tokrat album Gamel slišati kot pobarvanka raznolikih glasbenih korenin, od novega vala, tribalnosti, utripajoče psihedeličnosti, krautrocka in tokrat tudi indonezijske tradicionalne glasbe. Ob tem je proces vpeljevanja omenjenega glasbenega sloga potekal postopoma, saj sta glasbenika Kohey-Sai in Hama, ki igrata na gamelan instrumente, s skupino koncertno sodelovala že zadnji dve leti. Tako je album, ki je naslednik plošče Armonico Heva iz leta 2009, logično vase posrkal zvoke, ki so skupino obdajali v zadnjem času.

Ob tem pa glasba gamelan ni središče, okoli katerega bi se vrtel celotni album. Ne poslušamo namreč tradicionalne indonezijske glasbe, ki bi jo japonska skupina rahlo predrugačila. OOIOO so iz gamelana vzeli samo določene karakteristike, ki jo ta glasba ima. Prej smo že omenili melodičnost, ki jo proizvajajo tradicionalni instrumenti. To je prvi dodatek, ki ga OOIOO imajo na tem albumu, kot drugo pa so gamelan instrumenti prinesli izrazito visoke tone, ki dodajajo kontrast k sicer nižjim ritmičnim zvokom. Z gamelanom so OOIOO tokrat zgolj zapolnili praznino, ki nastaja okoli njihovega prepoznavnega zvoka. Ob tem pa je zanimivo to, da so glasbi, ki temelji na ritmiki, dodali melodiko z dodatnimi ritmičnimi instrumenti.

Naslednji preobrat pri albumu pa vidimo v tem, kako je bila plošča posneta. Tokrat je skupina album posnela namreč skorajda v živo, za razliko od prejšnjih plošč, ki so bile deležne kasnejših studijskih posegov za oblikovanje končne glasbene slike. Pesmi so bile na albumu torej posnete v živo, se pa je skupina zaradi časovnih omejitev odločila za uporabo elektronskega bobna. Kljub temu pa bobni delujejo nadvse organsko in nikakor ne gre slutiti, da jih poganja elektronika.

Ker je bil album posnet v živo, so pesmi prepuščene svojemu naravnemu valovanju, znotraj njih slišimo veliko sproščenega prostora, ki pa se zapolnjuje bodisi z visokotonskimi ritmičnimi deli ali pa z žanrskimi preobrati znotraj pesmi. A ti delujejo nadvse sproščeno in medsebojno povezano. Ravno tako se pesmi v valovanju navezujejo druga na drugo, od uvodnega komada Don Ah z zenovskim introm, preko pesmi Shizuku Gunung Agung. A če ta dva komada delujeta še kot psihedelična mantra z novovalovsko podlago, se tok albuma ojača s pesmima, kot sta Gamel Ninna Yama ter Gamel Uma Umo. Medtem ko se prva pesem nahaja nekje med shizofrenijo in tribalnim ritmom, je druga bistveno bolj plesno afriško usmerjena. Album je predvsem sestavljen iz dolgih instrumentalnih delov, kot pri komadu Gamel Kamasu, ki je tako jazzovski, psihedeličen in poliritmičen. Še najbolj plesno orientirana pa je pesem z naslovom Atatawa, ki kar blesti od razgibanosti, v kateri slišimo novi val, post pank, prijetno melodijo, nad katero se poigrava ritmika, ki je okrašena z zvenom gamelan instrumentov. Proti koncu se album ponovno umiri, pred tem pa skozi pesem Jesso Testa OOIOO zaplešejo skozi lahkoten in osvežen zvok, ki na trenutke zadiši po transcendentni hipijevski ljubezni. 

OOIOO se z albumom Gamel vračajo v malenkost bolj sproščeni podobi kot smo jih bili vajeni, kar gre pripisati predvsem načinu snemanja, saj tokrat niso naknadno posegali v posnete pesmi. Zato so pesmi, kljub temu da jih tvorijo nenadni preobrati, ki švigajo v vse smeri, mehkobno povezane. Delujejo spontano in sproščeno, ob tem pa ohranjajo radoživ in igriv pogled. Ob vsem skupaj pa se je v njihov glasbeni svet tokrat izvrstno ujela glasba gamelan, ki s svojim zvenom albumu daje svetleče tone.