OOIOO: nijimusi

OOIOO: nijimusi

Recenzija izdelka
4. 4. 2020 - 19.00

Thrill Jockey, 2020

 

Preden se lotim tokratnega tolpanja, se razgledam skozi okno. Obrisi izoliranih postav v sosednjih stanovanjih postajajo v večernem mraku ostrejši - nekatere postopajo gor in dol, druge se nemirno obračajo, spet tretje nepremično ždijo. V zraku stoji neoprijemljiva zmes tesnobe in lagodja. Po začetnih fazah šoka in zanikanja se je med nas postopoma naselilo sprijaznjenje. Sprijaznjenje, ki odpre vrata sicer tihemu, a nezaželenemu gostu, ki se ga vsi po svoje izogibamo - dolgčasu. Na vse možne glasbene pretege pa so od njega vselej bežale tudi dame iz japonskega banda z melodičnim imenom OOIOO. Na svojem najnovejšem albumu nijimusi iz letošnjega januarja so se v odličnem skladju z duhom časa lotile krotenja kaosa in premagovanja apatije.

Japonke imajo nov album, katerega zvok oblikujejo tradicionalni indonezijski inštrumenti. Pisano in razgibano.
 / 15. 7. 2014

Zasedba muzicira že več kot dve desetletji in je v tem času javnosti predstavila osem studijskih albumov, a vendar ostaja nekako skrivnostna in obrobna. Njen motor predstavlja YoshimiO iz zasedbe Boredoms; ja, že v času aktivnejšega udejstvovanja v omenjenem bendu jo je, kot kaže, nenavadno fasciniral prav dolgčas. Pri teh japanoiserskih avantgardnih ‘dolgočasnežih’ od leta 1986 igra bobne in posoja glas, leta 1995 pa je začela z OOIOO kot enim od svojih stranskih projektov. Natančna opredelitev njihovega zvoka je domala nemogoča, saj se je ta vseženska zasedba v svojem repertoarju raztezala že na vse mogoče konce in kraje. V grobem bi lahko dejali, da v tradicionalni rockovski postavi vse prej kot konvencionalno tkejo in gradijo muziko, ki je včasih trgajoča se, tiho šumeča, še pogosteje pa po punkovsko razpenjena, kričeča, jazzovsko repetitivna ali psihedelično zamazana.

Nezamenljiva stalnica in prepoznavni znak benda ostaja YoshimiO s svojim značilnim preigravanjem z glasom. Čeprav je znana kot bobnarka, klaviaturistka in kitaristka, so na prvem mestu njene glasilke. V glasbi OOIOO ima pogosto ravno vokal tisto odpuljeno moč, ki jo YoshimiO posreduje, kot da bi jo obsedla višja sila. Ta na nijimusi v delikatnejših trenutkih prišepetava, mlaska, cvrči, prehaja v petje, zatem bliskovito spušča krike in v najbolj divjih momentih celo bolj džungelske glasove. Brezupno kričanje dvigne adrenalin že v uvodni nijimusi, ki sledi dežju činel in hrupa. V večini komadov glasovi tvorijo vzorce, ki se skozi skladbo ponavljajo in razvijajo, kot na primer že v naslednji, funkovsko meditativni nijimu. Najbolj pompozno se ti vokalni vzorci po jazzovsko razvijajo v zaključni kawasemi Ah, v kateri z vsako ponovitvijo vstopi nova interpretacija. Glasovi se v ponovljenih sekvencah množijo, nalagajo drug na drugega in vsakič znova zvenijo isto, a na nekoliko drugačen način. Od začetka pojejo ubrano in harmonično, a takšne urejenosti ne prenašajo predolgo in se postopoma skrivijo v disharmonijo.

Ravno takšna presenečenja in nenadni preskoki so druga izmed opaznejših stalnic albuma. Poslušalcu se zdi, da OOIOO enostavno ne zmorejo predolgo zdržati v enotni melodiji. Z drugimi besedami - postane jim dolgčas, kar pogosto precej drzno presekajo s konkretnim zasukom ritma, žanrskimi preskoki ali vstavljanjem nepričakovanih zvenov in predahov. Posledično ti komadi delujejo kot zvočni kolaži, ki od začetnega vzorca prehajajo skozi set transformacij, ki so včasih povratne, včasih pa tudi ne. Single jibun se tako iz precej konvencionalno zastavljene zasnove bobnov in kitar spusti v psihedelični vrtinec. Iz njega nato še nekajkrat preskoči spet nazaj k zasnovi, se v določenem trenutku že skoraj konča, nato pa v zadnji tretjini mutira v novo noro zmes bobnanja in razgretih vokalov.

Najbolj epski moment z albuma je komad z nič manj epskim naslovom walk for "345" minutes, while saying "Ah Yeah!" with a "Mountain Book" in one hand, until a shower of light pours down. Svojim enajstim minutam primerno ta ponudi dovolj manevrskega prostora za popotovanje prek progresivnih, pulzirajočih, azijsko obarvanih momentov do sanjavih tkiv in belega šuma. Ta kolaž združuje ne le raznolik zvočni material, temveč tudi različna obdobja, dekleta z njim namreč na novo obiščejo določene komade iz preteklih izdaj.

Če statičnost aktualnega trenutka prinese dolgčas, se mu gre po vzoru Japonk OOIOO odločno zoperstaviti. Pri njih se zdi, da je edino pravilo to, da pravil ni. Čeprav imajo opravka s hrupom in nelagodjem, ju znajo obrniti v svoj prid. Navkljub navideznemu pomanjkanju pravil na albumu nijimusi odlično vzpostavijo svoj prepoznavni zvok, ki dovršeno gradi red iz zmešnjave, medtem ko operira na občutljivi liniji med uravnovešenostjo in norostjo. 

 

Leto izdaje: 
Avtorji: 
Institucije: 

facebook twitter rss

 

RŠ praznuje 51 let! Če bi radi spodbujali kakovostne radijske vsebine tudi v postabrahamski dobi, potem kliknite na

 

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.