Tin Angel Records, 2014

Konec avgusta je založba »Tin Angel Records« izdala debitantski album brooklynskega dvojca »Opal Onyx«. »Sarah Nowicki« z vokalom, kitaro in sempli ter »Matthew Robinson« s čelom, sintetizatorji in programiranjem tvorita jedro benda, pri snemanju pa sta se jima pridružila še producent in basist »Cedar Appfell« ter bobnar »Rich Digregorio«. Glede na to, da je bend novost na sceni, se nam je predstavil z zelo zrelim izdelkom, ki ni prežet s pretirano vzhičenostjo kot veliko prvencev, ampak nam postreže s premišljenimi in konceptualnimi skladbami. 

Glasbo na albumu »Delta Sands« bi zelo težko stlačili v en žanr, saj te od liričnih folk balad hitro ponese v minimalistično eksperimentalno elektroniko ali psihedelični šum. Tako raznovrstno komponirane skladbe, ki marsikje presežejo klasično formo kitica-refren, prehajajo iz elektronike v akustiko ter vseeno delujejo kot celota. Dinamika in gradnja komadov sta počasni, a efektivni. Iz osnovne ideje se vije neskončno opcij, inštrumenti se subtilno priključujejo, dokler se ne ustvari mogočna zvočna gmota, ki se umirjeno, a vztrajno kotali za rdečo nitjo. 

Vsaka skladba pripoveduje svojo zgodbo in tudi sama zase precej trdno stoji, vendar se z razporeditvijo na albumu nekateri najboljši deli malo izgubijo oziroma ne izstopajo, kot bi lahko. Ambientalno-noiserske pasaže zbrišejo meje med komadi in če so postavljene druga ob drugo, tudi zmanjšajo efekt, kar je velika škoda za malo manj zbranega poslušalca, saj bo najverjetneje zamudil marsikateri dober trenutek. Tako na primer sicer odlične skladbe od »Evaun« pa vse do »Desperate« ne zasijejo v polnem sijaju.

»Fruit of her Loins« je eden izmed bolj bleščečih komadov na albumu, ki pa se odkrije šele po večkratnem poslušanju. Zanimivo ogrodje komada z neritmičnim, ambientalnim ozadjem na začetku z vsakim minimalnim zvokom pridobi globino ter privede do misterioznega klavirsko hrupnega dela. Ali pa na drugi strani prepada stilsko čisto drugačen »Bright Red Canyons«, ki je tako preprosto čudovit, da zastane dih in v teh prepišnih jesenskih dneh zlahka pričara osvobajajoč občutek kanjona v sončnem zahodu. V tej skladbi pride do izraza tudi nežen in iskren aspekt Sarahinega vokala, ki sicer v drugih skladbah prevzame vse od mogočnega alta pa do efektiranih visokofrekvenčnih zavijanj. Občutke bolečine, nemoči in boja, ki jih odsevajo nekatere skladbe, na primer »Desperate« ali uvodna skladba albuma »Black & Crimson«, avtorja presekata z milozvenečimi in bolj akustičnimi »Personal«, »Arrows Wing« ali naslovno »Delta Sands«. Skladbe se z vsakim novim poslušanjem razkrijejo v drugačni luči in z vsakim poslušanjem se odkrivajo novi najljubši deli.

Tudi inštrumentalno in zvočno je album zanimiva kombinacija manevriranja med elektroniko in akustiko. Odmevajoči vokali, distorzirane kitare in ležerni toni violončela tvorijo že na čase ambientalno usmerjene krajine zračnih, sanjaških zvokov, ki švigajo od vsepovsod, najraje pa se zadržujejo v globinah ali pa na grozečih višinah v molovsko zavijajoči melodiki. Zdi se, kot da sta avtorja želela z najmanjšo inštrumentacijo narediti največji efekt. In to jima s počasno dinamiko in  suvereno gradnjo in dodajanjem tako ritma kot dodatnih inštrumentov in efektov uspeva. Ravno s tudi po dvominutnimi psihedeličnimi in hrupnimi uvodi ali zaključki osvobodita skladbe in poslušalca ter ga prepustita lastnim interpretacijam. V teh delih tudi širita meje eksperimentiranja z minimalizmom, z usihajočimi ritmi in melodiko, ki je večinoma zelo intrigantna, vendar se tu in tam zlahka sprevrže v pretirano negibljivost.

Četudi so skladbe na čase temačne, album kot celota na koncu izzveni bolj enigmatičen kot strašljivo melanholičen, morda tudi zaradi končnih katarzičnih komadov. Med temnozvočnimi valovi je nenehno tudi blagozvočnost, ki bolj kot k agresiji napeljuje k nerazjasnjenemu. Tako kot naslovnica albuma odseva skrivnostnost in pravljičnost, avtorja tudi z glasbo odkrijeta le del uganke, ostalo pa pustita tleti med meglenimi zaplatami naše domišljije.