Auto Reverse, 2020

Anime, travma in ločitev – tri besede, v katere je raper ter komedijant Open Mike Eagle stlačil vse svoje občutke in doživetja najbolj usranega leta, kar ga pomnimo v zadnjem času, leta 2020. Znašel se je na pragu štiridesetih, z eno nogo v krizi srednjih let, propadla je njegova serija The New Negroes na kanalu Comedy Central, za nameček pa je po štirinajstih letih zakona razšel še z ženo, s katero sta bitko na sodišču bila ne le za imetje, temveč tudi za njunega sina. Če smo Mika do sedaj obravnavali predvsem kot z besedami spretnega satirika in razgledanega pionirja art rapa, se nam tokrat na albumu Anime, Trauma and Divorce razgali zlasti kot slehernik, fotr in bivši mož.

Minila so dobra tri leta, odkar je Open Mike Eagle izdal album Brick Body Kids Still Daydream in na njem prevzel vlogo zastopnika 27000-glave množice, ki so jo izselili iz njegove domače blokovske soseske Robert Taylor Homes. Soseske, oddaljene le kakšne tri ulice od zloglasnega O-blocka in 63. ulice, kjer so se odvijali najbolj odmevni in nasilni spopadi čikaške drill scene. Eagle je na plošči spregovoril o velikih skupinskih, družbenih tematikah – o segregaciji, gentrifikaciji, uličnem nasilju in neperspektivnosti odraščanja v hoodu. Njegov ego, njegov jaz, je bil pomaknjen v ozadje, govoril je pretežno skozi in za življenja drugih. Na aktualnem albumu je situacija povsem drugačna. Anime, Trauma and Divorce je osebna izpoved, dnevnik ter sredstvo za prebolevanje travmatičnih izkušenj. Na prvo žogo morda zveni, da je plata polna patetičnega samopomilovanja, a z lahkotnimi teksti, polnimi referenc in simbolike, vzete iz raznoraznih animejev, Mike, ki navsezadnje deluje tudi kot komedijant, doseže ravno nasprotno, katarzično počutje.

Prva anime referenca udari že z začetnim komadom Death Parade, ki nosi naslov po istoimenski animirani seriji. Številčne so tudi omembe kultnih animejev Neon Genesis Evangelion ter JoJo's Bizarre Adventure, ki Eaglu očitno predstavljata cono udobja ter varnosti. Posledično lahko skozi njuno simboliko predeluje lastne negativne občutke ter slabosti. Ob animejih so pogosti tudi ostali vdori popkulturnih naslovov. Najboljši primer tega je komad The Black Mirror Episode, kjer Mike okrivi epizodo znanstvenofantastične serije za propad svojega zakona. Če se razmerja gradijo po principu Netflix & chill, zakaj ne bi v skladu z njim tudi razpadla? Gre seveda za namerno banalizacijo globljih zakonskih težav, ki so naposled privedle do ločitve, s sklicevanjem na popkulturo pa Eagle prikazuje, kako se je ta prikradla v vse predele naših življenj, tudi v najbolj intimne trenutke.

Za bite na plati poskrbi kopica režiserjev, Caleb Stone, Black Milk, Frank Leone in Gold Panda, vendar kljub prominenci nekaterih imen produkcijska plat nikoli zares ne prevzame pozornosti. Umirjene, minimalne, včasih celo plavajoče sintovske ter basovske linije se le prilagajajo toku Mikovega glasu in njegovi pripovedi. So nevpadljiv papir, na katerega Eagle piše svoje življenje. Pri naraciji se mu pridruži par gostujočih glasov, Video Dave ter Kari Faux, ki pa sta v svojem doprinosu zelo skromna in prepustita Miku, da raje govori sam zase. To je pot, ki jo mora prehoditi sam.

Na poti pa Mike vendarle najde zvestega pajdaša, s katerim lahko deli več kot s svojimi glasbenimi kolegi. Na albumu namreč nastopa Mikov sin Asa oz. Lil A$e. Njegovo razigrano otroško blebetanje je slišati v refrenu pesmi Asa’s Bop, za zaključek plate pa fotr in sine, ki mu je le osem let, v komadu Fifteen Twenty Feet Ocean Nah v tandemu odrepata še svojo nevarno dogodivščino z nedavnega potapljanja. Pesmi seveda ne smemo vzeti preveč zares, pa vendar … V njem je moč slišati Mikov utrinek čustvenosti nabitosti, energije in predvsem veselja, ki perfektno sklene njegovo izpoved. Gre za trenutek starševske ljubezni, sile, ki ga je gnala čez težaško leto in privedla do tega, da je posnel album Anime, Trauma and Divorce, ki je presenetljivo zabavna, lahkotno-žlahtna zlitina vseh njegovih osebnih tegob.