Mello Music Goup, 2016

Marca smo ljubitelji izdaj založbe Mello Music še prežvekovali ploščo Time & Materials, ki sta jo pozno jeseni pod imenom Cavanaugh izdala Serengeti in Open Mike Eagle. Zato smo, ko je slednji v omenjenem mesecu skupaj z londonskim producentom Paulom Whitom povil še en izdelek, morali zajeti sapo in z razmisleki o njej počakati nekaj mesecev. Takrat je bilo vsega skupaj preprosto preveč in še sedaj se zdi, da bi ob poslušanju plošče, ki jo predstavljamo v današnji Tolpi, precej bolj uživali čez pol leta. Čeprav tako mišljenje na prvi pogled spada v tipičen kritiški larpurlartizem, si po drugi strani ni tako zelo težko predstavljati, da tudi pri konzumiranju glasbe pride do situacije, ko je neke dobre stvari preveč.

Open Mike Eagle pač dela glasbo, ki ni za mimogredoče poslušanje, zato je riziko prenasičenosti toliko večji kot pri izvajalcih, ki jim ne zamerimo, če nas s svojo glasbo preplavljajo bolj frekventno. Hkrati so njegovi teksti tako vsebinsko bogati, da v velikih količinah razredčijo vpliv tistih enovrstičnic, ki bi drugače izrazito izstopale. No, pa naj na tem mestu vseeno stojita zaključek tega argumenta in izjava, da je bilo to pikolovstvo potrebno predvsem zaradi dejstva, da gre za bolj ali manj edino pomanjkljivost plošče.

Mike je namreč pameten tip, zato se je spajdašil s producentom, ki je zvok plošče oddaljil od prejšnjih in vsemu skupaj vseeno vbrizgal kar nekaj svežine. Whitova produkcija je večinoma organska, funky in soulovska, na prvi posluh celo preveč za Eaglovo nepopustljivo rimanje. Najprej se zazdi, da bi beati potrebovali Homeboya Sandmana, s katerim je White že sodeloval, a je potem hitro jasno, da ima lahko tudi Mike dovolj ležeren flow, če podlaga to od njega zahteva, in da ima v bistvu nadvse primerno barvo glasu za Whitove tople instrumentale. Kontrast med lahkotno zvočno podobo ter asociativnimi, eksistencialističnimi in mestoma celo nadrealističnimi besedili v poslušalsko izkušnjo vnese nekaj pozitivne napetosti, ki se jo je treba le navaditi.

Pesem, ki najbolje ilustrira ploščo in je tudi ena od njenih vrhuncev, je A Short About A Guy That Dies Every Night. Mike v njej razmišlja o minljivosti, v svojem tekstu, polnem najrazličnejših referenc, pa meša optimizem in cinizem. White ritem drži s preprostim kitarskim riffom in bobni, ki beat približajo poletnim popevkam Stephena Wilkinsona. Na plošči se pojavita tudi dva precej pričakovana gosta. Samuel Herring, vokalist zasedbe Future Islands, ki rima pod imenom Hemlock Ernst, počasi postaja obvezna dodatna oprema posadke, ki je vzklila iz založbe Hellfyre Club. Gostovanje veterana Aesop Rocka pa sproži ne tako presenetljivo razsvetljenje, da sta si z Open Mikom v bistvu stilsko kar precej podobna.

Plošča Hella Personal Film Festival je potenten produkt dveh posameznikov s specifičnimi umetniškimi vizijami. Sprva se zdi, da vsak od njiju premočno sledi svoji liniji, da bi se lahko srečala na sredini, potem pa hitro postane jasno, da sta se za sestanek zmenila precej višje. Ustvarila sta nekaj izrazito svežega - poslušljiv, inteligenten in bogat kolaboracijski album, ki hkrati ostaja stoodstotno zvest individualnim senzibilnostim obeh sodelujočih.