samozaložba, 2023

Že deseto leto Grki in Trojanci bijejo krvave boje. Grkom se, naveličanim in razjarjenim ob nizu porazov, v misli prikrade sla po predaji. Tanatos je blizu, hodi med njimi kot svarilo. Pobeg in predaja sta bridka obljuba po nečem, kar bi končalo leta agonije. A kljub temu se ji nekdo lahko upre. Kralj otoka Itaka verjame v svoje rojake in v bogove. In videti je, da tudi oni verjamejo vanj, obdarijo ga namreč z izvrstno zamislijo.

Grške ladje se umaknejo na otok Tenedos v bližini Troje. Trojanska vojska umik interpretira kot znak, da je nasprotnike prizadela kuga. Njihove sulice se zabliskajo v soncu zmagoslavja. Toda ko se vrnejo v mesto, jih pred obzidjem pričaka enormen lesen konj. Mar je to darilo Grkov? Kako pozorno od poražencev! Seveda sprejmemo nekaj tako mogočnega in čudovitega. Dvignejo se vrata obzidja in konj se zapelje v središče Troje. Ko nad mesto pade noč, se odpre loputa in iz lesenega ohišja nenadoma skoči truma grških vojakov. Napadejo mesto in ga odenejo v ognjene zublje. Vojna se konča s triumfom Grkov.

Mita o trojanskem konju ne omenjamo, ker bi želeli osvežiti vaše znanje o starogrški literaturi, temveč ker izredno lepo sovpada z albumom Ψ​ε​υ​δ​ο​μ​έ​ν​η oziroma Psevdomeni solo projekta Ὁπλίτης oziroma Opilitis, v slovenskem prevodu hopliti oziroma vojaki grške vojske. Gre pravzaprav za projekt z obrobja metalske scene. Grškemu imenu navkljub prihaja s Kitajske, za njim pa stoji dvaindvajsetletni Liu Zheang. Opilitis ni njegov edini projekt, na sceni se je sprva namreč predstavil z Vitriolic Sage, katerega zvok je precej podoben tistemu pionirjev neizprosnega black metala, ki se je namesto h grški raje zatekal k nordijski mitologiji. Pri njegovi drugi pogruntavščini Opilitis pa se dogajajo precej zanimivejše reči …

Album, naslovljen Ψ​ε​υ​δ​ο​μ​έ​ν​η oziroma Psevdomeni, v prevodu psevdonim, je druga glasbenikova izdaja, ki je izšla v samozaložbi na novega leta dan. Krasi ga čudovita naslovnica, na kateri je upodobljena ženska figura, odeta v razkošno svileno oblačilo, poslušalca pa motri s prodornim pogledom. Estetsko mistična naslovnica je tako vabljiva kakor leseni konj, ki je čakal pred vrati trojanskega obzidja. Na začetku predvajanja glasbe postane jasno, zakaj smo speljali navezavo na dotični grški mit. Plošča Psevdomeni nas napade z neposredno mešanico tehnično izpiljenega, a zloveščega black metala. Hitre nepredvidljive rifaže kot ognjeni zublji objamejo poslušalčeva ušesa, njihova intenziteta pa ne usahne do zadnje skladbe. Da bi ploščo označili za mešanico black in death metala, bi bilo morda malce leno. Ponuja marsikateri zvočni prijem, ki bi ga našli v zasedbah oziroma na albumih, ki temeljijo predvsem na hardcoru, kot so denimo zgodnje plošče zasedbe Converge ali pa tako imenovanih mathcorovcev Frontierer. Vredno bi bilo omeniti še zasedbo Serpent Column, ki je projektu Opilitis sorodna ne zgolj po zvoku, temveč tudi po starogrški tematiki.

Glede na to, da gre za projekt ene osebe, je zvočni nastavek plošče res pohvalno dodelan. Kitare in vokali sovpadajo v prijetno surovem razmerju, prav tako pa so impresivno dodelani bobni, katerih ritmična kompleksnost bi tudi marsikateremu večjemu produkcijskemu studiu predstavljala izziv. Zvočna silovitost drži svoj momentum, kar poslušalca lažje postavi točno tja – na neizprosno bojišče trojanske vojne. Obstajajo trenutki, ko se zazdi, da bo mešanica težkokovinske mesarije postala preveč popačena in da se bo le pojavil upravičen kiks, kar je seveda še toliko večja verjetnost, ko si v projektu mojster za vse, vendar je pri Zheangu res slišati, da je za svojo virtuoznost prej le opravil svojo daritev bogovom. In če sta nordijska mitologija in black metal kot maslo in marmelada, Opilitis s ploščo Psevdomeni dokaže, da kruh tekne tudi z grškim jogurtom ali feta sirom.