20 Buck Spin/Svart, 2016

Kot smo ugotavljali v predzadnji ediciji oddaje Mesečniki, lahko svežino in inovacije na področju kitarske muzike iščemo predvsem na področju obrobnih, ekstremnih metal muzik, kjer smo v zadnjih letih priča zanimivim slogovnim permutacijam in žanrskim apropriacijam. Eden najbolj eklatantnih primerov teh trendov je zagotovo vozlišče blackmetalskih in drugih godb, kjer opažamo vpeljevanje tehnik glasbene avantgarde 20. stoletja, prepletanje ortodoksnih glasbenih form in svobodnejših jazzovskih formulacij ter vključevanje raznoterih slogovnih značilnosti popularne glasbe 20. stoletja bodisi v inkarnaciji shoegazea bodisi krautrocka oziroma psihedelije šestdesetih let. Lahko bi rekli, da gre za neko nepovezano, neformalno sceno, ki je, izhajajoč iz korenin žanra, kakor so jih v osemdesetih zasadili bendi kot Venom, Hellhammer in Celtic Frost oziroma njihovi norveški potomci Mayhem, Burzum in drugi, dekonstruirala njegove elementarne zvočne prvine in jih postavila v širši kontekst. Podobna usoda pa je doletela tudi blackmetalski etos in imaginarij, ki sta, izvzeta iz svojega dogmatičnega, s satanizmom in nacionalizmom prežetega okvirja, doživela nekakšen preporod, odmik od teološkega k sekularnemu, od Satana h kozmosu.    

Prav v ta kontekst moramo umestiti tudi nocojšnje junake Tolpe bumov, finski kvintet Oranssi Pazuzu oziroma v prostem prevodu oranžni demon, ki je februarja postregel z odličnim četrtim celovečercem, naslovljenim Värähtelijä, kar prevajamo kot oscilator. Z leta 2013 izdanim albumom Valonielu, na katerem je bend domiselno, toda še ne povsem suvereno spajal prvine black metala ter psihedeličnega space rocka, so si Finci izborili pozornost metalskega občestva, s svojim četrtim dolgometražcem Värähtelijä pa utegnejo fantje k svojim muzikam privabiti še večje število svežine lačnih uhljev. Gre za zasedbo, ki ob vsaki sveži izdaji izpraša dotedanjo glasbeno formulo, jo prevetri in zgnete v novo zvočno maso. Kot kaže, je oranžni demon potreboval štiri stadije reinkarnacije, da je slednjič prišel do svoje najpristnejše forme. Zaradi resnično epske zasnove albuma Värähtelijä, na katerem vsaka posamična kompozicija predstavlja svet zase, pa se zdi smiselno vprašanje, kako se sploh pečati s tovrstnimi muzikami; naj se jih lotevamo zgolj skozi muzikološko-analitična očala, jih predstavimo v relaciji do njim sorodnih izvajalcev te nepovezane scene ali naj se prepustimo asociativnemu nizanju obenem tesnobnih in ekstatičnih občutij ter hipnotičnih podob, ki jih v poslušalcu generira oscilirajoči kozmični svet albuma Värähtelijä?    

Že dolgo me ni plata tako neposredno posrkala vase, kot sem to doživel ob prvih disonantnih tonih in ritualnih bobnanjih uverture Saturaatio; kot bi stal pred vrati kakšnega živosrebrnega portala, ki te loči od tisočerih vzporednih galaksij. In ko podležeš eskapizmu, ko/če vstopiš, si zajebal, ker si zdaj naenkrat soočen z vsem, kar se je hermetično zaprto skrivalo v podpodju tvoje duše. Pesem te ob repetitivni psihoaktivni bas liniji, disonantni kitarski harmoniji, brezobličnih atmosferičnih vokalih in rezkih intergalaktičnih sintih pahne v temo spiralaste črvine. Padaš vse hitreje, vse intenzivneje. Tri minute letenja skozi nasičeno zvočno gmoto, dokler se vanjo ne vplete grleni krik vokalista in kitarista Jun-Hisa, ki zaustavi tvoj let in ti v repetitivni konstelaciji naveze boben-bas-kitara-sinti da vedeti, da lebdiš v središču blackmetalskega albuma. In čeravno bi puritanci trdili, da je to še en produkt bogoskrunske hipsterske posvojitve tr00 kvlt black metala, ki s primitivnim kavernastim zvokom pionirjev žanra nima nikakršne povezave, pa bi sam raje zapisal, da gre tu za navdihujoč derivat raziskovalno naravnanih glasbenikov, ki zavračajo dogmatičnost in ozkoglednost izvornega žanra.

Njegove elementarne prvine se kažejo v že omenjenih, večkrat z efekti obdelanih vokalih, ki ohranjajo tisto pristno bolečino in grozo blackmetalske artikulacije. Vredno je omeniti, da so vokalni izbruhi Jun-Hisa premišljeno umeščeni v celotno zvočno sliko in jih pogosto zasledimo celo v podrejeni vlogi, kar jim daje namembnost nekega dodatnega zvočila. V sofisticiranih, teksturno bogatih kompozicijah se mestoma, v ravno pravšnji meri znajdejo tudi klasični blastbeati, sicer pa je ena najbolj hvalevrednih prvin pričujočega albuma ravno odsotnost uveljavljenih žanrskih klišejev oziroma njihova dekonstrukcija. Temeljni gradnik plate vsekakor predstavljajo distorzirane disonantne kitarske harmonije in amelodična tonska zaporedja, ki so postavljena v nekakšno jukstapozicijo, z eno lažje razberljivo kitaro v ospredju in eno, ki iz ozadja gradi srhljivo znanstvenofantastično atmosfero. Kitarska medigra se ne omejuje na preverjene formule silovitosti in grozovitosti, temveč se nagiba k ekspanziji prostorskih razsežnosti zvoka in h grajenju valovitih tekstur, ki so nenazadnje esenca psihedeličnega rocka. Tista dodatna češnja na vrhu torte pa je vsekakor skrbno umeščanje sintetičnih sintovskih zvokov, ki v kompozicijah odpirajo nove, neslutene dimenzije. Ti bodisi funkcionirajo kot komplement kitarskim harmonijam bodisi stojijo kot samostojni zvočni element, ki skladbam omogoča prehajanje od kompleksnih taktovskih shem k povsem svobodnim, mestoma dronovskim mestoma nojzerskim pejsažam kot na primer v 17-minutni mojstrovini Vasemman Käden Hierarkia, ki bi zavoljo večplastnosti zahtevala samostojno recenzijo.

Album Värähtelijä je več kot 70-minutna »space oddity«, je odiseja po galaksijah, ki so jih kolonizirali osupljivi zvoki benda Oranssi Pazuzu. Je plazma, ki nas posrka vase in nas izvrže šele ob odzvanjanju tehno kladiv epiloga Valveavaruus. In kot pravi njihov moto, gre za psihoaktivno težkokategorno glasbo, ki v krog sklenjenih rok vabi požigalce (cerkva) in kadilce (Satanovih zelišč).