Bongo Joe, 2024

Orchestre Tout Puissant Marcel Duchamp, večnacionalni ansambel s sedežem v Ženevi, ki ga je daljnega leta 2006 ustanovil kontrabasist Vincent Bertholet – sicer tudi soustanovitelj založbe Bongo Joe – je v osemnajstih letih obstoja s prvotnih šestih članov narasel na današnjo resnično orkestrsko dvanajsterico in po poti pridelal šest albumov. Marsikateri prispevek o »vsemogočnem orkestru Marcela Duchampa«, kot bi ime zasedbe lahko poslovenili, nam tudi pove, da sta zasedba in njena glasba zrasli iz duha ženevskega punkovskega in skvoterskega gibanja. Vendar pa so zvočni sadovi orkestra vedno v precejšnji meri zavračali tiste prve asociacije, ki jih nemara porodi oznaka punk. Če je na čisto prvem albumu zasedbe še mogoče najti nekaj bolj grobega vokalnega dretja in tu in tam kakšno bolj svobodno improvizatorsko pasažo, se je na sledečih albumih glasba vse bolj pomikala v smeri načrtovanosti in nadzorovanosti, torej res kar nekakšne klasične orkestrskosti.

To velja tudi za njihov najnovejši izdelek, album Ventre unique, ki je izšel ta mesec, kar pa ne pomeni, da ploščo zaznamuje kakršna koli »umirjenost«. Prav nasprotno: lahko bi celo rekli, da je album bolj noiserski in disharmoničen od svojega neposrednega predhodnika in da glede na prejšnji album zasedbe vokali na Ventre unique morda celo pogosteje povzdignejo glas. Vendar se ne zdi, da bi karkoli od naštetega bilo posledica hotene in načelne razpuščenosti ali kaotičnosti, temveč gre – malo protislovno – za vik in krik, ki so ga dobro podkovani, disciplinirani glasbeniki počasi in pridno zvadili. Vsak inštrument orkestra – dve marimbi, dva tolkalca, krilni rog, dve kitari, pozavna, viola, violončelo, kontrabas in glavna vokalistka, ki se ji pogosto z glasovi pridružijo tudi preostali člani orkestra – se ob natančno pravem trenutku pojavi s svojo jasno izpisano, najpogosteje štiridobno frazo, jo zvesto ponavlja in se v pravem hipu poslovi. Toda čeprav se tu in tam posamezne ritmično-melodične kombinacije za nekaj taktov celo nekoliko »zataknejo« v svoji repetitivnosti in tako zvočno pomežiknejo reichovskemu minimalizmu, se iz takih zank prav kmalu tudi iztaknejo; končni cilj sestavljanja teh glasbenih kock so vendarle razmeroma kratki komadi, ne pa dolge repetitivne kompozicije.

Tako kot prispodoba kock lahko zaradi eksaktnosti, s katero oglate glasbene fraze vstopajo v komade in iz njih izstopajo, na misel kmalu pride tudi beseda »matematika«. Vseeno pa to ne pomeni, da vse komade na albumu zaznamujejo neznansko kompleksne ritmične strukture, nad kakršnimi se navdušuje polnokrvni math rock. Mestoma se skladbe sicer res poigravajo tudi z našim občutkom za ritem: tak je denimo drugi komad Breath, v katerem je posamezna ponavljajoča se ritmična enota tako dolga, da se v njej kar malo izgubimo in težko sledimo njeni logiki; posledično se tudi vezi med posameznimi inštrumentalnimi linijami, ki uletavajo v ta težko določljiv prostor, krhajo in razvezujejo, a jih pred popolnim razkrojem na koncu reši bolj kompakten refren. Osnovnemu ritmu se na zanimiv način nasproti postavijo tudi godala v komadu Color in trobila v komadu Les Boeufs. Še posebej tu se za nekaj hipov zdi, kot da v ozadju poslušamo pleh godbo, ki igra kakšno staro domačo, ne da bi se pri tem kakorkoli navezovala na kitarsko-tolkalsko linijo v ospredju. Vendar se tudi v komadih Color in Les Boeufs, tako kot na albumu v celoti, vsaka dozdevna aritmija slej ko prej izkaže za skrbno planiran red. Vse se kmalu znova ujame, poveže in klikne, ob čemer nam postane jasno, da je bila tudi v tej norosti ves čas metoda in da ima orkester v resnici vse pod kontrolo, da pravzaprav deluje točno in brezgrajno kot švicarska ura.

Vse do sedaj našteto in opisano – odsotnost pristne punkovske razštelanosti, natančna ritmična urejenost – bi se lahko razumelo kot nekakšna kritika, a to ne drži. Tako izvrstno uglašena človeška mašina, kot je pričujoči orkester, v resnici vzbuja precejšnjo fascinacijo in ugodje; plesni ritmi albuma skoraj brez izjeme silijo v prikimavanje ali drugo telesno usklajevanje; uho in duha razjasni že tudi sama zvočna barvitost tolkalne sekcije. Ob pisani zlitini žanrov in stilov, ki jih kot vselej predstavlja ustvarjalnost vsemogočnih Švicarjev, ter ob načeloma prikupni zvočnosti in melodiki – temu bi se ob dveh prominentnih marimbah že kar težko izognili – pa je Ventre unique, kot že rečeno, vendarle tudi nekoliko ostrejši od svojega predhodnika. 

Recenzija albuma, ki jo najdemo na glasbenem portalu Backseat Mafia, med glasbenimi referencami omenja celo Hitchcocka, s čimer najverjetneje meri na nesmrtne filmske kompozicije Bernarda Herrmanna, in ob poslušanju se mestoma zazdi, da je ta primerjava precejšnja žebljica na glavico. Komad Petits Bouts s svojo večdelnostjo denimo že skoraj daje vtis, da ne poslušamo skladbe na albumu, ampak stavek iz partiture za nikoli posnet film, v katerem se akcijski prizori preganjanja izmenjujejo z vmesnim suspenzom. Še bolj hitchcockovski oziroma herrmannovski so ostri staccati na začetku komada Dehors, ob katerih se človek raje ne bi tuširal. Pa tudi v drugih komadih se v ozadju melodij, ki so lahko same po sebi sicer vesele ali vsaj energične, pogosto pojavijo grozeči elementi, denimo poltonsko nihanje godal v skladbi Speak by the E ali sirenam podobni glissando, ki ga prispevajo trobila v Les Boeufs. Že v uvodnem komadu Tout Cassé pa se ob koncu pojavi grozeče zviševanje tonov, naraščajoča napetost, ki se kajpada ne more zaključiti drugače kot odsekano, z vprašajem, ki ostaja v območju nerazrešene tesnobe.

Album Ventre unique je skratka še ena divja in kratkočasna ježa po pokrajini, posejani z vplivi filmske glasbe, postpunka, popa, tradicionalne afriške zvočnosti in še marsičesa. Kanček žeje, ki po kajakiranju čez te brzice vendarle še ostane v nas, izhaja iz dejstva, da v primerjavi s prejšnjim albumom na Ventre unique ni jasno izstopajočega hita, ki bi se že ob prvem poslušanju obdržal v spominu. Na prejšnjem diskografskem izdelku je bil to vsekakor komad So Many Things (To Feel Guilty About): v njem se je naštevanje najrazličnejših slabovestnih anksioznosti, ki vsakodnevno obletavajo individuume in individuumke iz prvega sveta, v hecni ironični maniri zaletelo v navijaški refren, ki je neustavljivo vabil k pripevanju. Na novem albumu to funkcijo nemara še najbolje izpolnjuje refren že omenjenega komada Breath, na splošno pa je treba album za zadostno memorizacijo poslušati nekoliko večkrat kot prejšnjega.

Čeprav Ventre unique uspe doseči določeno samosvojo identiteto znotraj opusa zasedbe, pa po drugi strani do neke mere ohranja tudi kontinuiteto, in to ne le v glasbenem, temveč tudi besedilnem smislu. Besedila se namreč tudi tokrat ukvarjajo s sedanjim trenutkom ter z okoljskimi, političnimi in osebnimi krizami, za katere je v prvi vrsti zaslužen trenutno prevladujoči globalni sistem, ob tem pa – pogosto z eksplicitno uporabo prve osebe množine – naslavljajo, rečeno v navednicah, »nas vse«. Kdo smo mi vsi, je sicer odprto vprašanje. Morda gre res kar za celotno človeštvo, a še verjetneje se zdi, da smo »mi«, ki nas nagovarja album, vendarle neka švicoidna podmnožica, ki ji gre glede na svetovno povprečje še kar dobro. V tem smislu je še bolj logična tudi glasbena kombinacija plesa in grozljivke. Gledamo dogajanje po svetu in se počutimo slabo; nekje znotraj tega občutka je tudi zavedanje, da so naša življenja, primerjalno gledano, še kar v redu, in se zato svojim problemom včasih skoraj malo smejemo; znotraj tega samoironičnega smeha pa potem spet tiči tesnoben strah, da ima tudi to stanje omejen rok trajanja; in tako dalje in tako naprej v tej babuškasti maniri v neskončnost. Še vedno veliko razlogov za ples – a prav toliko razlogov za kolektivno zvijanje v našem kolektivnem želodcu.