Drag City Records, 2024

Pred dvema letoma smo v istem kritiškem terminu gostili album Ghosted, ki ga danes lahko mirno okličemo za prvi del sodelovanja Orena Ambarchija, Johana Berthlinga in Andreasa Werliina. Čeprav so vsi trije glasbeniki že sodelovali, je bila plošča Ghosted njihova prva, kar zadeva samostojnost in na tretjine deljeni prispevek vključenih. Pred nami je namreč nadaljevanje, drugi zapis iz istega studia v Stockholmu, v katerem je nastal prvi album in tudi nova, smiselno poimenovana plošča Ghosted II. Tako kot na predhodnem izdelku so tudi na nadaljevanju ujeli občudovanje ritma, zapadlost vanj in prepuščenost v eksperiment znotraj njegovega objema. Inštrumentarij, ki je sestavljen iz kitare, basa in bobna, je tako na Ghosted kot tudi na Ghosted II neke vrste antipod konvecionalnemu power trio zvenu in prenosu energije. Vsi imajo spremenljive vloge, parte in karakterje znotraj posameznih zapisov na albumu. V raziskovanju niso glasni, robati in neposredni, temveč so vztrajni, nenehno v razvoju in podrejeni toku ritma. Ne pustijo se motiti, ko pod ritmom raztegujejo in podaljšujejo čas.

Tako kot prvi album tudi drugega sestavljajo štiri časovno neobremenjena zvočna ujetja, tokrat poimenovana z enostavnim švedskim črkovnim oštevilčenjem – en, två, tre, fyra. Album načnejo Werliinovi poudarki na činelah, ki delujejo kot odštevanje kolegoma pred skupnim zapadom v gruvajoče sotočje komada en. Na tem mestu je ponazorjena sproščenost brez nikogaršnje žanrske pripadnosti šele v počelu. Že takrat predoči nenehno muzikalno brbotanje trojice brez razkrivanja nadaljnje motivike, ker ta enostavno ne obstaja. Ambarchi, Berthling in Werliin se namreč lotevajo lovljenja trenutka. Sedanjost je tista, ki jih zanima, ki jo znajo manipulirati, raztezati in eterično zapakirati. Tako repeticija Berthlingovih flažoletov pesmi två nudi zamaknjenost in hipnozo, prevzem odgovornosti in razbremenitev za proste tolkalske vpade in kitarska vijačenja. Če so slednja na predhodnem albumu vsaj približno prepoznavna kot kitarska, so na novi izdaji karakterno neprepoznavna. Ambarchi, ki je znan po skrbnem držanju vajeti nad svojim kitarskim signalom skozi raznorazne efekture, tokrat lovi svoje feedbacke do podobnosti zvenov s harfo, flavto, orglami, jih seka, tiša, povzdiguje ali megli, vse glede na kreacijo atmosfere ostalih dveh kameradov. Ta je lahko ohlapno gruvaška z vzpenjajočo se tenzijo, kot v zapisu tre, ali pa ritmično premetana s postopnim razpustom v poslednji pesmi fyra.

Ghosted II je še eno izvrstno vozlišče Ambarchija, Berthlinga in Werliina, ki dokazuje, da medigra glasbenikov ni nekakšno posrečeno tipanje, pač pa visok nivo intuicije, ki ga poleg Necksov ne premore veliko glasbenih sestavov. Glasba iz živo posnetega, z nekaj posegi ujetega albuma kopni, nabreka, utrjuje, širi in razslojuje, ne da bi prešla v krešende in zašla v novo témo. Raje kot to vzgaja svoje rudimente. Takšni glasbi bi brez slabe vesti rekli tudi nišna.