OREN AMBARCHI: Quixotism

OREN AMBARCHI: Quixotism

Recenzija izdelka
6. 1. 2015 - 19.00

Editions Mego, 2014

 

Za avstralskega multiinstrumentalista, prvenstveno kitarista in tolkalca, se zdi, da polovico svojega časa preživi na turnejah, drugo polovico pa v studiu. Samo v lanskem letu je objavil (vsaj) sedem dolgometražcev in kot gostujoči glasbenik sodeloval še pri vsaj enkrat tolikih. Ambarchijevo prolifičnost lahko v precejšnji meri sicer pripišemo njegovi metodi dela, saj večina glasbe, ki jo (so)ustvarja, nastane v improvizacijskih seansah, je pa hkrati res, da koncertni posnetki zavzemajo manjši del njegove diskografije. Zdi se, da se za snemanje albumov največkrat odloča takrat, ko s sošpilavci začuti takšno ali drugačno povezanost, posnetki seans pa običajno dobijo končno podobo s studijsko obdelavo. Indikator tega, kar lahko na posamezni plošči tudi pričakujemo, so imena sodelujočih glasbenikov. Približno enkrat na leto ali vsaj na dve pa Ambarchi objavi konceptualno in kompozicijsko bolj zaokrožen, premišljen in dodelan album. V to kategorijo sodi tudi album 'Quixotism', ki na eni strani ponudi odmev Ambarchijevih recentnih sodelovanj z drugimi glasbeniki, na drugi pa konceptualno zaokrožen album s premiso, izposojeno pri Cervantesovem Don Kihotu.

Prevelika vnema pri izdajanju albumov običajno prej ali slej pripelje do tega, da se glasbeniki začnejo preveč ponavljati, do neke mere to velja tudi zanj. Čeprav sodeluje z glasbenimi posebneži, ki s svojimi individualnimi glasovi močno izstopajo, pa improvizacijska struktura glasbe stvari, vsaj na prvi posluh, pogosto postavi na skupni imenovalec. Toda razlike se skrivajo v detajlih, pogojenih z medsebojno odzivnostjo sodelujočih glasbenikov. Ko smo pred tremi leti v intervjuju gostili zadnja leta pogostega Ambarchijevega sodelavca, Thomasa Brinkmanna, je na vprašanje, v čem je Avstralec drugačen od drugih glasbenikov odgovoril, da »on posluša«. V luči njegovih albumov bi to lahko razširili v »posluša in sliši«. Verjetno je tudi to pomemben razlog, da dobiva priložnosti za sodelovanja z izjemnimi glasbeniki, kot so drone-metalci Sunn o))), (ob)jazzovski posebneži Fire!, Jim O'Rourke, Keith Rowe, Richard Pinhas, Keiji Haino, Brinkmann in kopica drugih. Večinoma gre torej res za mojstre improvizacije, toda dovolj je, da se spomnimo dve leti starega, izjemnega albuma 'Audince od One', na katerem je Ambarchi impro logiko prevedel v skorajda že konvencionalno pop formo. Bolj kot sledenje ustaljenim normativom ga torej zanima ustvarjanje glasbe, ki sili iz uveljavljenih pravil.

To nedvomno velja tudi za ploščo 'Quixotism', s katero subtilno preči estetike improvizacije, sodobne klasične glasbe in techno. Album je posnet v strukturi ene kompozicije, ki je notranje razdeljena na pet posamičnih kosov, ki jih zaznamujejo predvsem sodelujoči glasbeniki. Gre za kreativce, s katerimi Ambarchi redno sodeluje v zadnjih letih. Pavšalno lahko album razumemo tudi kot nekakšen »best of« teh sodelovanj. Edini, ki se s svojimi techno pulzi oziroma suspenzivno ritmiko pojavi v vseh petih delih, je mojster dubovskega in minimalističnega techna, Thomas Brinkmann. Njegova skoraj povsem mehanska repeticija na eni in subtilen techno gruv ali estetika, ki se jo spomnimo iz njegovega »clicks & cuts« obdobja na drugi strani, so pravzaprav nekakšna vez ali rdeča nit albuma, hkrati pa ponujajo širok prostor posnetkom drugih sodelujočih glasbenikov. Močan pečat pustita hipnotično udarjanje po tablah Japonca U-zhaana in godalna eleganca Eyvina Kanga. Za najlepše trenutke ob Ambarchiju in Brinkmannu poskrbita legendarni pianist John Tilbury in Islandski simfonični orkester, ki s subtilnim zvočenjem stopnjujeta celosten vtis popolnega zvočnega in kompozicijskega hedonizma. Čeprav so posnetki posameznih glasbenikov nastajali v časovno ločenih obdobjih, se pojavi vtis, da je imel Ambarchi za album zelo jasno vizijo. To resda pomeni, da je glasba posameznikov na koncu podrejena celostni izkušnji, toda Ambarchi kljub temu uspe ohraniti tudi svoje individualne lastnosti. Na tem mestu se lahko ponovno vrnemo k Brinkmannu, ki pravi, da Ambarchi »posluša«. In 'Quixotism' je še ena mojstrovina, ki se bo ohranila v spominu ...

 

Leto izdaje: 
Avtorji: 
Institucije: 

facebook twitter rss

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.

randomness