Orkesta Mendoza: Curandero

Orkesta Mendoza: Curandero

Recenzija izdelka
8. 6. 2020 - 19.00

Glitterbeat, 2020

 

Zasedbo Orkesta Mendoza iz Arizone, ki smo jo v Sloveniji leta 2016 gostili na Drugi godbi, je leta 2009 ustanovil Sergio Mendoza, da bi enkratno počastil lik in delo Péreza Prada, tako imenovanega kralja mamba. Takrat se je zasedba, pač po vzoru starih latino zasedb, imenovala Sergio Mendoza y La Orkesta, ko pa se je el jefe benda odločil, da bo iz enkratnega projekta ustvaril stalno zasedbo, je ta prevzela ime, pod katerim jo poznamo še danes.

Mendoza se je sicer rodil v kraju Nogales v Arizoni, a je odraščal čez mejo v istoimenskem kraju Nogales v Mehiki. To biografsko dejstvo poleg podatka, da je dolgoletni član Calexica, odločilno oblikuje izraz zasedbe. Ta se napaja v bogati dediščini latinskoameriških slogov, od omenjenega mamba prek ranchere do cumbie in boogalooja. Podobno kot Calexico, ki že s svojim imenom povezujejo Kalifornijo in Mehiko, se tudi Orkesta Mendoza spretno poslužuje omenjenih slogov, jim pritakne sodobno zvočno preobleko, doda še drobec dobrega starega rokenrola in vse skupaj zapakira v všečno, živopisano paleto ritmov in melodij, ki kar kličejo k plesu ali vsaj pozibavanju …

Sveži album Curandero ponuja kar štirinajst komadov v slabih štiridesetih minutah. Tudi s tem, da so komadi kar se da kratki – in efektivni! – sledijo razposajeni mendozisti izročilu starih orkestrov, ki so polnili plesišča v 50. in 60. letih 20. stoletja. Novi album ponuja bolj pisano godbo od predhodnikov, le stežka bi namreč rekli, da je kak določen slog v ospredju. Nasprotno, v skladbah pogosto slišimo mešanice več slogov, ki pa kljub tej raznovrstnosti zvenijo enovito. K temu je nemara pripomogla izvrstna produkcija, ki brezhibno zlije retro zven in prijeme sodobne produkcije.

Na albumu se zvrsti kar veliko gostov, kar sprva ni bilo načrtovano, a so se ob pisanju nove glasbe Mendozi kar sama od sebe ponujala imena, ki bi lahko zaigrala ali zapela v kakem od komadov. Tako na tem veseljaškem in žanrsko raznovrstnem albumu, ki kar kipi od inventivnih posegov v tradicijo, slišimo na primer Joeyja Burnsa iz Calexica na kitari in basu ali pa špansko pevko Amparo Sánchez, ki zapoje v komadu Boogaloo Arizona. »Hodimo po naši zemlji, ne da bi razmišljali o mejah,« zapoje Amparo in še pristavi: »Nič političnega ni pomembno, nočemo teh zidov.« Sánchez zapoje kajpak v španščini, ki se na albumu enakopravno izmenjuje z angleščino in tudi s hibridom obeh jezikov, špangleščino.

Sergio Mendoza iz Orkesta Mendoza
 / 1. 6. 2016

Močna pihala, ki v spomin prikličejo velike latinskoameriške plesne orkestre, se parijo s sodobnimi produkcijskimi prijemi, ki mestoma popačijo vokale. Zapeljive linije na harmoniki v kaki razbeljeni cumbii že v naslednjem komadu prepustijo prostor kitari, ki v spomin prikliče izvirni, prvinski rokenrol. Tak miks deluje nadvse naravno, pesmi si sledijo kot po tekočem traku, domala vsaka z bodisi nalezljivim inštrumentalnim rifom bodisi z zapomljivo vokalno linijo. Če večino albumov sestavljajo skladbe, ki na sodoben in izrazito inventiven, nič kaj epigonski način poustvarjajo godbo iz 50. in 60. let, pa se je bend prav na koncu plošče v zadnjem komadu odpeljal še kako desetletje nazaj … Hoodoo Voodoo Queen, ki ga zažvrgolijo Gaby Moreno, Carrie Rodriguez in Moira Smiley, več kot očitno črpa iz dediščine The Andrews Sisters, ženskega sestrskega vokalnega tria, ki je bil s svojim harmoničnim petjem izredno popularen v 30. in 40. letih prejšnjega stoletja.

Ko Mendoza navaja glasbenike, ki so vplivali na novi zvok benda, omeni tudi zasedbi Jam ter Police. Novovalovske prvine so dejansko precej razločne v nekaterih komadih, denimo v Follow the Rhythm, ki bi ga, če ne bi odzvanjal tako sodobno, zaradi izrazitih funkoidnih kitar in poudarjenega ritma lahko umestili v 70. leta, ko so se živčni ritmi novega vala začeli pariti s plesnimi žanri. Če pa temu prištejemo še omenjeni izlet v predvojna in vojna leta, je kot na dlani, da člani zasedbe še kako dobro poznajo zgodovino pop glasbe v najširšem pomenu besede in iz nje z veliko žlico jemljejo zajetne kose zvočne zgodovine ter jo času primerno posodobijo. Zdi se, kot bi bend s takšnim šegavim obnavljanjem za marsikoga davne in celo pradavne zgodovine želel poudariti, da je korenine marsikaterega danes cvetočega in priljubljenega žanra ali sloga treba iskati v preteklosti. Retrofuturizem v svojem najslajšem pomenu!

 

Leto izdaje: 
Avtorji: 
Institucije: 

facebook twitter rss

 

Podprite kakovostne radijske vsebine tudi v koronski dobi, kliknite na

 

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.

randomness