UndeCurrent, 2025

Skupnost je beseda, ki zaseda osrednje mesto v subkulturi hiphopa. Predstavljati svoje mesto, kvart in ulico je neločljivo povezano z emsijevstvom, odkar so DJ Kool Herc, Sugarhill Gang in Grandmaster Flash v sedemdesetih spočeli nov glasbeni žanr. Opisovanje vsakdana v lastnem okolišu je hitro postalo nerazdružljivo s stilom glasbe, ki je iz Bronxa prodrl po Združenih državah, sčasoma pa je osvojil celotno zemeljsko oblo.

V eri naraščajočega družbenega individualizma je hiphop ena redkih glasbenih zvrsti, ki se še vedno oklepajo pomena skupnosti in regionalizma, vendar se tudi na tem področju dogajajo nekateri premiki. Časi se spreminjajo in kljub določenim rasističnim predpostavkam, ki ostajajo neizprašane, je položaj temnopoltih v ameriški družbi drugačen kot pred desetletji. Spremembe se sicer dogajajo počasi in so nenehno pod pritiskom reakcionarne politike, vendar jih ni mogoče spregledati. Raperji enaindvajsetega stoletja zato ne izhajajo več izključno iz getov velemest, prihajajo iz različnih, tudi bogatejših okolij, ki ne veljajo nujno za centre afroameriške kulture, denimo New York, Atlanta ali Chicago. Internetna samodistribucija omogoča mladim izvajalcem iz Marylanda, Tennesseeja,  Washingtona in preostalih manjših držav, da dosežejo široko občinstvo tudi brez zanašanja na založbe in druge dejavnike glasbene industrije v omenjenih kulturnih središčih. Nova realnost pomeni, da lahko vsaj na papirju slišimo bolj raznolike pristope k rimoklepaštvu kot kadarkoli prej.

Takšno razmišljanje velikokrat obstaja zgolj v teoriji. Bolj heterogena ozadja, iz katerih prihajajo mlajši izvajalci, namreč ne pomenijo nujno tudi raznovrstnejših pristopov k ustvarjanju hiphopa. Ker v veliko okoljih ni močnih scen, ki bi oblikovale nove glasbenike, je zanje značilno pogosto posnemanje že znanih stilov, predstavljanje lastnega mesta pa je zato v veliki večini postalo kliše in prazno govoričenje. Prav tako k ohranjanju lokalnih posebnosti ne prispeva samozagledanost nesramno bogatih superzvezdnikov, ki izgubljajo stik s svojimi koreninami in realnostjo. Okoliščine torej vse pogosteje vodijo v muziko, ki nas zaradi pretirane samohvale in izumetničenosti od sebe odvrača. Zato pa toliko bolj izstopajo albumi, ki izžarevajo iskrenost in pripovedi nadgradijo s konkretnimi dejanji, in tako je tudi v primeru nove plošče Obléja Reeda.

Line Leaders je druga plošča tega seattelskega raperja, beatmakerja in producenta. Prva plošča Lindenave!, poimenovana po aveniji, ki predstavlja primarno osišče, okrog katerega se vrti njegovo življenje, je bila pripoved o dobrih dvajsetih letih življenja vzdolž te ceste. Je oda pacifiškemu severozahodu, ki ne slovi po hiphop sceni, temveč je v naši kulturni zavesti zasidran zaradi grungea. Toda če je bil grunge težak in mračen, je glasba Obléja Reeda njegovo nasprotje in predstavlja svež, lahkoten veter, ki je s Pacifika zapihal na hiphop sceno. Sproščenost in pozitivna naravnanost muzike sta odraz glasbenikovega značaja, ki je imel med odraščanjem na voljo precej več življenjskih priložnosti kot večina raperskih predhodnikov. Po lastnih besedah pa mu je manjkala skupnost oziroma močnejša hiphop scena, v Seattlu je namreč ta majhna in precej nepovezana. Kot raper in beatmaker se je začel povezovati z lokalnimi izvajalci, ki so v postpandemičnem zatišju prav tako iskali podobno misleče. Začela se je postopna gradnja nove seattelske hiphop scene, ta proces pa je Reed ovekovečil na svojem prvencu.

Lindenave! je bil torej ustvarjen, da bi zgradil seattelsko hiphop sceno in jo povezal v pravo skupnost, druga plošča Line Leaders pa Reedovo željo po povezanosti odpelje še onkraj meja zvezne države Washington. Reed je na prvencu deloval kot samostojni jezdec, za aktualno ploščo pa se mu je pridružilo kar osemnajst glasbenikov iz ZDA in Kanade. Tako je zelo primerno, da album odpre skladba Roll Call, ki pozove vse prisotne, naj se zberejo in pripravijo za svoj doprinos. Na začetku se Reedu pridruži lokalec Travis Thompson, ki s prisotnostjo konceptualno poveže oba albuma. Prvenec Lindenave! še najbolj odmeva v prvem komadu, v nadaljevanju novega albuma pa zaznamo precej večjo raznovrstnost, ki nekako ne najde svoje osrednje osi. Kljub Reedovemu usmerjanju so pristopi sodelujočih ravno toliko raznoliki, da album ne vzpostavi jasno prepoznavnega sloga, zaradi različnih pristopov pa kvaliteta niha od komada do komada. Reed je v vlogi producenta ali raperja prisoten v vsaki skladbi, v njegovi interpretaciji zaznamo podobnosti z mladim J Colom, a je v primerjavi s prvencem svoj flow izboljšal, kar je pričakovano za mladega ustvarjalca, ki se po poznem vstopu na glasbeno sceno še razvija. 

Besedila so manj eksplicitna, kot smo jih v izbranem žanru vajeni, vendar niso zaradi tega nič manj povedna. Predvsem Reed se v svoji interpretaciji izogiba kletvicam, poante zna podati tudi brez njih. Zato je album drugačen, ni klišejski, kletvice pa ob zadržani uporabi pridobijo moč, ko se sporadično pojavljajo. Glasbenik se ne želi pretvarjati, da je nekaj, kar ni, z albumom pa se izogiba večini žanrskih klišejev in ne preigrava njegovih stereotipov. Glavno vodilo je avtentičnost zaradi zavedanja, da je ta vidik glasbe pomembnejši kot karkoli drugega. 

Album kot celota prinaša zelo sproščene občutke, ki so najizrazitejši v komadih Sundiver, B-Sides in Neighbourhood Watch. Lenobni beati v kombinaciji z odmevajočimi kitarami in mehkimi sintovskimi vložki predstavljajo vrhunec albuma, ki je najboljši, ko tekoče verze združi s spevnimi refreni. Nikjer ni to bolje izvedeno kot v komadu Neighbourhood Watch, ki dobro povzame sporočilo plošče o pomembnosti skupnosti. Podlage zajemajo iz širokega spektra vplivov. Od trapovsko navdihnjene Growing Pains do bolj klasičnega hiphop pristopa v komadu Sundiver, ki minimalistični beat v refrenu združi s prodornim glasom vokalistke. Inštrumentalne osnove lahko označimo za umirjene, v njih namreč ni pogledovanja v bolj eksperimentalne vode. Komad, ki glede na umirjeno vzdušje plošče najbolj izstopa, je Totem Cypher part. 2, ki kombinira skratchanje in močan backbeat. Skladba, v kateri slišimo štiri emsije, je dokaz, da album v svojih vrhuncih odlično predstavi močne točke vseh sodelujočih.

Album Line Leaders je edinstven zajem trenutnega hiphop dogajanja na pacifiškem severozahodu. Iz Reedovih intervjujev je razvidno, da je njegova glavna naloga vzpostaviti povezan ekosistem ustvarjalcev, ki bi ga lahko razglasili za sceno. Ta pa v nasprotju z marsikatero drugo ne temelji na izključevanju, ampak na sodelovanju, ki je osrednja točka albuma Line Leaders. Takšen pristop sicer na albumu ustvari mešane rezultate. Plošča vsebuje različne stile številnih izvajalcev, kar vodi v zmanjšano konsistentnost celote. Nihanje med komadi je preveliko, da bi ploščo lahko uvrstili med najbolj izstopajoče hiphop izdelke zadnjih let. Kljub temu pa projekt, ki predstavi številne mlade izvajalce, za katere bomo v prihodnosti zagotovo še slišali, izpade zelo poslušljiv. Obléju Reedu je v svoji kratki karieri uspelo povezati seattelsko rap sceno, z novo plato pa je svoje raperske in produkcijske veščine povezal še z izvajalci onkraj pacifiškega severozahoda. Zagotovo je to glasbenik, ki ga je vredno spremljati, že njegovi začetki namreč obljubljajo bleščečo prihodnost.