Dobia Label / Zvočni izviri, 2015

V današnji Tolpi bumov predstavljamo najnovejšo svobodnjaško jazz specialiteto iz domačih krajev. Orkester brez meja sestavlja kar devetnajst članov mednarodne kolaboracije italijanskih in slovenskih glasbenih vizionarjev pod dvojno taktirko dveh prijateljev, domačega bobnarskega vrtičkarja Zlatka Kaučiča ter italijanskega kontrabasista in docenta tržaškega konservatorija Giovannija Maierja.

Ideja za album se je verjetno porodila po več uspešnih reinkarnacijah množičnega improviziranja Kaučičeve šole Zvočni izviri, ki se s projekti, kot sta Kombo in Kombo B, že dlje časa ukvarja z dirigiranjem surove impulzivnosti mladih jazz perspektivcev z domačih tal. Nekaj, kar je očitno pritegnilo pozornost Maierja na festivalu improvizirane glasbe v Šmartnem leta 2011, kjer sta se odločila združiti moči v novonastalem Orkestru brez meja. Pri imenu seveda ne gre spregledati človekoljubne note z idejo o brisanju nacionalnih mej in večjem sprejemanju med sosedi, a celo več kot to, ime namiguje tudi na njune vizije znotraj sveta glasbe.

Free jazz morda nima več tako udarnega zvena, kot ga je verjetno imel pred petdesetimi leti. Tudi sama definicija - iti izven ustaljenih norm tonalnih in ritmičnih okvirjev ter odkrivati nove avantgardne načine ekspresije - se v osnovi ni dosti spremenila. Vseeno pa to področje jazza ostaja eno izmed bolj vitalnih v glasbi na splošno. Skozi leta je doživelo številne transformacije, in medtem ko je sprva uporabljanje nekonvencionalnih menjav akordov veljalo za eksperimentalno, se trenutno aktualni improvizatorji s konceptom akordnega zaporedja komaj še kaj ukvarjajo. Orkester brez meja je v tem pogledu čudovit presek razvoja vedno znova nove smeri svobodnega jazza, katerega edina omejitev je očitno človeška domišljija. 

Album Orchestra senza confini sestavljata le dve skladbi, a kljub temu traja približno petinštirideset minut. Veliko večino, malo več kot pol ure, si zase vzame prvi posnetek, imenovan Brezmejniki. V njem lahko poslušamo vse odtenke sodelujočih, v različnih dinamikah, precej samostoječe in neukročene, ko za to dobijo prostor. Glede na tako število glasbenikov jim zavidljivo dobro uspe ohranjati koordinacijo, kar zadeva intenzivnost in odzivnost drug na drugega. Nekaj zaslug si tukaj definitivno zaslužita dirigentska partnerja Kaučič in Maier, a vseeno je na posnetku nedvomno tudi kopica vrhunskih glasbenikov, ki s pomočjo mentorjev kvečjemu dodatno zažarijo. Slišimo lahko tako koordinirane skupne linije kot tudi nezgrešljive, a ne prevpadljive solo improvizacije, ki se jih večinoma dogaja po več hkrati. In tu se skriva še ena impresivna kvaliteta albuma. Skozi leta glasbe se je sicer že dogajalo, da so bendi poskušali hkrati množično improvizirati, zametke česar lahko v novejši zgodovini posnetkov najdemo pri nekaterih avantgardnih skupinah iz šestdesetih. A kljub temu so se bendi skupinske svobodne improvizacije lotevali bolj kot ne za dodatni ekstra mojo, kakor da bi jo priznali za legitimno obliko izražanja. Vprašanje je, koliko so takrat imele prste vmes produkcijske hiše, lahko pa danes mirno rečemo, da so take in drugačne ovire za nami. In ko starih ovir ni več, v primeru Orkestra brez meja glasba zacveti. Na albumu sicer najdemo tudi nekoliko konvencionalne solaže, kolikor bi to lahko za free jazz sploh rekli, a te so kvečjemu opomin, da poslušamo glasbo, in ne nekaj divjega, vprašljivo ukročenega, živega in multiorganizemskega, čeprav to album vse je. 

Derek Bailey je bil že večkrat citiran zaradi izjave, da je svobodna improvizacija kot igra brez spomina, vendar se pri Orkestru brez meja ne zdi, da bi pozabili, od kod prihajajo, saj je večina glasbenikov tudi že izkušena na področju svobodne glasbe. Ne živimo več v časih, kjer je free jazz bizarna noviteta, prav tako postaja pojem avantgarde izrabljen. Orkester brez meja skozi brezhibno usklajenost devetnajstih glasbenikov govori o sedanjosti in njihovi predanosti do odkrivanja novih načinov sodelovanja ter osebnega izražanja, brez zapostavljanja katerega koli od teh dveh aspektov igranja te žive glasbe. Poleg tega pa prinaša svežo napetost, čisti entuziazem in neučakanost nad novimi projekti domačih improvizatorjev, ki jim očitno še ni preveč dolgčas pri delu.