SVBKVLT, 2022

Drugi album šanghajskega producenta Osheyacka, enega od prvakov kitajske avantgardne klubske scene, ki že od leta 2016 s svojimi kot diamant nabrušenimi klubskimi produkcijami ogroža naše bobniče, uteleša vse, kar si lahko želimo od sodobnega albuma avantgardne klubske muzike. Pri samo 25 minutah dolžine in osmih stilistično raznolikih ter zvočno-estetsko izstopajočih produkcijah predstavlja epitom visokoenergične, ritmično dinamične, basovsko intenzivne in transžanrskosti naklonjene avantelektronike, ki zadnjih nekaj let iz raznih kotičkov sveta osvaja in mreži progresivno usmerjena klubska plesišča.

Od Kampale do Mexico Cityja, od Miamija do Lime in od Kaira do Šanghaja, danes ob ustaljenih zahodnih centrih kreativne moči, kot so London, Berlin in New York, vzporedno cvetijo še veliko vznemirljivejše, v prihodnost zazrte scene, neobremenjene s svojo veliko dediščino. Album Intimate Publics je producent posvetil mestu Šanghaj, kjer soustvarja sceno od leta 2012. Njegov naslov Intimate Publics, ki izhaja iz pisanja teoretika Michaela Warnerja, aludira na idejo iskanja utopičnih potencialov klubske glasbe, ustvarjanja alternativnih svetov in tkanja novih medčloveških vezi. Koncept intimnih publik je kot skupnost tujcev, ki berejo iste tekste in konzumirajo sorodne vsebine, definirala avtorica Lauren Berlant. Založbo SVBKVLT, ki stoji za izdajo in predstavlja specifično glasbeno skupnost, sestavljajo predstavnice in predstavniki elitnega, globalno vpetega kreativnega razreda šanghajske scene, ki povezuje producente, didžeje, promotorje, vizualne umetnike, dizajnerje, modne oblikovalce in druge kreativce. Ne glede na njihovo privilegirano ozadje, ki jim omogoča oblikovanje tovrstnih nišnih in progresivno naravnanih publik, je njihov doprinos k prepoznavnosti kitajske scene, o kateri lahko preko zahodnega spleta izvemo komaj kaj, nedvomno ogromen.

Intimate Publics deluje kot nekakšen speed run skozi labirint modernih klubskih zvokov, če si sposodimo gejmersko terminologijo. Ne ponuja namreč nobenih velikih aranžmajskih »dogodkov«, nobenih razvlečenih visionarskih kompozicij, temveč le zbirko okoli triinpolminutnih komadov, ki jih zaznamujejo hiperaktivnost, visoka napetost in estetska neumestljivost. Osheyack nas šeška s perkusivno-basovskimi klubskimi monstrumi in hardkor razpaljotkami z metalskimi blast beati, nato zavije proti zasanjanemu vokalnemu r&b-ju z glomaznimi nizkimi frekvencami, nas potaplja v zavese abstraktnega zvočnega dizajna na meji hrupa in za konec celo servira svojo kratko vizijo moderne komponirane glasbe. Dodaten šarm Osheyackovih produkcij je v njihovi elektroakustični patini. Album krasi kristalno čista zvočna podoba, kjer se visokodefinirani sintetizirani zvoki gladko prepletajo s psevdoakustičnimi zveni. Zelo efektivna je tudi njegova raba razrezanih vokalnih elementov, recimo v izstopajočem bengerju Thrall, v katerem drobci glasu delujejo kot naboji, ki se odbijajo od stene. V njih je nekaj kiborško tujega, celo odbijajočega, a obenem neustavljivo privlačnega.

Kitajskemu producentu je z drugim albumom uspelo svojo vizijo skompresirati na esencialne komponente, brez odvečnega balasta in samozadostnega tehničnega masturbiranja. Estetsko predstavlja sintezo britanskih techno smernic, globalnih poliritmij, basovskih modulacij v tradiciji zgodnjega dubstepa in tridimenzionalnega zvočnega dizajna. Vse skupaj povezuje producentova specifična senzibilnost za nekatere druge klubske žanre, kot so grime, gqom in mutantski dancehall, nenazadnje pa tudi IDM. Intimate Publics je album, ki te ob vznemirljivih polirtimijah uverture Edging neumudoma posrka vase in ne izpljune do blagozvočnih violinskih zavijanj epiloga Reification.