Blackest Ever Black, 2019

V današnji Tolpi bumov predstavljamo debitantski album britanskega, natančneje bristolskega producenta Ossie. Geografska zaznamovanost je za album Devil’s Dance izrednega pomena, ta album namreč, s tako precizno disekcijo duba, v takšni različici ne bi mogel nastati nikjer drugje kot v Bristolu.

Ossia je eden izmed mladih zastavonoš scene, ki v negaciji oziroma z osvobajajočo brezbrižnostjo v odnosu do klasičnih formul proizvaja več kot živahno glasbeno življenje. Morda na primeru bristolske scene še ni jasno, ali jo vkup veže univerzalna produkcijska miselnost, oziroma če je iskanje takšne univerzalije v tem primeru sploh pomembno. V nobenem primeru pa ni mogoče zanikati, da je tam že nekaj let prisoten nov, distinktiven stil.

Problem aktualnega tržnega klasifikatorja, namreč skovanke bristolska scena, je, da nam o sami zvočni podobi, ki naj bi jo ta scena predstavljala, pove bore malo. Še posebej, ker so trenutne reference veliko sodobnejše kot potencialne primerjave z bistolskimi giganti tipa Portishead ali Black Roots. A če ste se v preteklem in sedanjem letu že mudili na naših frekvencah, bi imena, kot so Jay Glass Dubs, kolektiv Young Echo ali založba Bokeh Version, lahko bila že skoraj neprebojna garancija za kakovostno intrigo. Ob tem ne gre pozabiti, da je Ossia pravzaprav del kolektiva Young Echo.

In smo že malo bližje temu, kam umestiti Ossio. Delno lahko oris njegovega zvoka vzpostavimo s temo rogajočega se hudiča, kar nam ponuja tudi glasbenik sam z imenom albuma oziroma naslovi komadov. Povedno je, da sta bila komada Devil's Dance in Dub Hell, basovska benderja, izdana že kot deset inčna singla pri založbi Blackest Ever Black v začetku leta 2018. Ter da sta kot taka očitno zahtevala tudi obširnejše albumsko raziskovanje njunega vseprisotnega razpoloženja Hada, če si drznemo z uporabo še ene metafore iz sfere religije. Bivališča duš imajo na albumu Devil's Dance feel po vzdržjivih vibracijah, iz katerih pronica le minimalno število elementov. V komadu Radiation je v tem smislu najočitnejši zamolkli saksofon, Devil's Dance pa vpelje bobnarsko koračnico.

Z izjemo dveh komadov z že omenjenih singlic pa bi tu težko iskali tisti neskončen groove, poznan soundsystem kulturi. Posledično življa v tej glasbi ne bo nosila neskončna ritmika, potisk k telesni ponižnosti je tu prisoten predvsem v konstantnem prelivanju, raziskovanju hipnosti zvoka. Takšna izkušnja, bližja svobodno misleči jazzovski ali elektronski eksperimentali, velja za skladbe Concrete, Inertia in Vertigo. In za te je primernejša primerjava z Williamom Basinskim ali Kevinom Martinom ko ta ustvarja za projekt King Midas Sound. V nasprotju s King Midas Sound se Ossia ne more opirati na zvočnost besed, vseeno pa vzpostavlja močan flow. Ta v njegovem primeru temelji na zabrisanosti mej med komadi in utemeljuje delo, ki ga je najbolje zajeti na en dah.

Težo albuma nosi ekstremno precizno izoblikovana basovska produkcija, za katero boste potrebovali dober zvočni sistem. V splošnem je izdaja tudi precej oddaljena od Ossiinih predhodnih EP-jev, ki so bili zanimivi predvsem zaradi nenavadnih, razlomljenih beatov. Ta odmik pa še ne pomeni tudi zahtevnejše poslušalske izkušnje. V svoji nelagodni atmosferiki predstavlja dobrodošlo svežino znotraj scenske tradicije. A morda je povedno, da se zaključni komad ciklično vrne k vztrajnemu dubovksemu taktu. Seveda album ni razburljiv takoj na prvo žogo, njegove intenzivne duše pa tudi nikakor ne moremo zanikati.