WV Sorcerer Productions, No-Gold, 2024

 »Tistim, ki še naprej ljubijo, ne glede na vse, kar so prestali,« je edini citat, ki ga lahko preberemo kot opis najnovejšega albuma True Faith Ain't Blind na Bandcamp profilu vsestranske umetnice otay:onii. Ob tem zapisu se zazdi, da je album oda upanju in odpornosti, odpornosti v ljubezni, romantični ali platonični, ne glede na to, kolikokrat nam morda pri tem spodleti ali nas doleti razočaranje.

Lane Shi Otayonii je glasbenica, oblikovalka zvoka, filmska skladateljica ter umetnica instalacij in performansov iz Shanghaia, ki sicer živi in ustvarja v ZDA, trenutno pa v Berlinu. Je vokalistka zasedbe Dent in nekdanja vokalistka benda Elizabeth Colour Wheel, ki se zvočno giblje med pankom, shoegazeom, nojzom, sludgeom in doom metalom. Zadnjih nekaj let glasbo ustvarja samostojno v okviru projekta otay:onii, v katerem združuje svoj ekspresiven zunajzemeljski vokal in klasično znanje klavirja. Po študiju na glasbenem kolidžu Berklee v New Yorku je delo glasbenice prejelo svetovno priznanje in nagrade, med drugim bronasto priznanje za najboljšo vokalistko na podelitvi nagrad Global Music Awards. Nedavno se je pridružila operni predstavi Sancta umetnice Florentine Holzinger, ki povezuje Bacha in Rachmaninova z metalom, nojzom in sodobno komponirano glasbo. V svojem solističnem delu otay:onii obravnava pretresljivo resničnost priseljencev iz tretjega sveta in s poslušalci tako imenovanega zahodnega sveta deli ukoreninjene perspektive lastne domovine in poskuša razvozlati ločnice med tema področjema.

Svoj glas opredeljuje kot biološki inštrument. V intervjuju za 15questions.net je dejala, da je, citiramo, »v primerjavi z drugimi inštrumenti, kot sta kitara in klavir, ki ju lahko nadomestiš, glas drugačen. Ko ga enkrat uničiš, imaš malo možnosti, da bi ga dobil nazaj. Tudi glas se sčasoma stara in moje telo ga nosi kamorkoli grem, in kjerkoli sem, bi lahko, če bi si to želela, takoj zaigrala na ta inštrument. Duh je baterija, elektrika, sposobnost čutenja pa je sama veščina.« Konec citata. Unfuck, uvodna skladba z albuma in tudi videospot, ki spremlja skladbo z estetiko, podobno filmom velikega Wong Kar-waia, sta sijajen uvod v čudovito srhljivi svet otay:onii. Valovanje klasičnega klavirja in ostri vokal glasbenice oziroma prepletanje njenega močnega glasu z akustičnim klavirjem izpodbijata ločnice med klasično in popularno glasbo. Izraznost vokala včasih spominja na Björk, zlasti po tem, kako v istem verzu otay:onii prehaja med sladkim, angelskim petjem in vreščanjem ter angleščino in njeno materno mandarinščino.

»Mislim, da je klasična glasba v resnici določila mojo podlago za petje v smislu usposabljanja in da ima moj glas psihološko komponento. Če sem v določenem razpoloženju, se to izrazi v mojem glasu,« pravi v intervjuju za Tone Glow. Drži, da je njen glas tako poln čustev, da si ne moremo zamisliti, da bi iz dneva v dan zvenel enako. Obstaja pa tudi vzporednica med njenim načinom petja in načinom, kako igra na klavir. Na akustični različici skladbe Good Fool, ki se je pojavila že na albumu Dream Hacker leta 2023, otay:onii skladbo le posuje s koščki svojega vokala, a je način, kako se zvok klavirja stopnjuje in postaja težji, se zaustavi in nato spet začne teči, na nek način podoben temu, kako uporablja svoj tako imenovani biološki inštrument. Lahko rečemo, da je petje zanjo oblika terapije, saj je količina čustev, ki jih prenaša s svojim glasom, dovolj, da se poslušalka počuti nelagodno ali neprijetno, kar je, kot priznava, eden od njenih najljubših delov nastopanja – namreč opazovati množico, ki neizogibno čuti občutke, ki jih prenaša vanjo s svojo glasbo. O svojem glasu pove tudi, da se ji zdi kot, citiramo, »drugo bitje, s katerim se moram pogovarjati in komunicirati. Vsako jutro spijem čaj in vadim s svojim glasom. In telovadim. Resnično se trudim piti vodo z medom in z njim ravnati kot z majhnim človekom.«

V primerjavi z albumom Dream Hacker, ki je združeval industrial, kitajsko folk glasbo in glitch, je aktualni album True Faith Ain't Blind glasbeno precej preprostejši, zvok skladb gradita le vokal in klavir. Ob tem se nikakor ne zdi, da bi bil zaradi tega album gol ali oropan drugih elementov ali inštrumentov. Pravzaprav je prav golota glasbe tista, zaradi katere je tako izjemno močna in čustveno nabita. They Said That's Freedom and I Laughed je skladba, v kateri se to morda najbolj izrazi. Do roba je namreč napolnjena z različnimi načini petja in igranja klavirja, medtem ko je skladba They Said That's Friendship and I Mourned verjetno najbolj preprosta skladba na albumu, v kateri otay:onii ohranja vokal v popolnoma poenotenem melanholičnem duhu. Naslova obeh skladb se najmočneje navezujeta na citat, ki spremlja album o razočaranju, odpuščanju, sprejemanju sprememb, žalovanju in nato vrnitvi med žive. V predzadnji skladbi, You Do, še eni akustični preobleki s predhodnega albuma, se otay:onii pred sklenitvijo plošče True Faith Ain't Blind sprašuje: »Kaj pa, če jutro sije in ti je hladneje? Kaj če je nasmeh, ki ti ga podarijo, ostrejši? Kaj pa, če se ti oglasi gospod, ki so ga umorili?«

Glasbenica bo obiskala Ljubljano, Channel Zero, prihodnji teden, v četrtek, 10. oktobra, v okviru serialke Level Up.