OTTLA: OTTLA

OTTLA: OTTLA

Recenzija izdelka
9. 6. 2020 - 19.00

W.E.R.F. Records, 2019

 

Drugi kantavtorski album kitarista zasedbe Dans Dans s priredbami Nine Simone, Toma Waitsa in drugih
 / 20. 1. 2019

Čeprav bo letošnji Jazz Festival Ljubljana zavoljo ukrepov proti epidemiji v veliki meri potisnjen v hibridni format streamanja in posnetih koncertov, bo vseeno predstavil lepo malho takih in drugačnih nastopov domačih in tujih ustvarjalcev. Med drugim bo v sklopu letošnjega festivala nastopila tudi zasedba Ottla – njeni istoimenski plošči, ki je izšla lani pri založbi W.E.R.F. Records, se posvečamo v tokratni Tolpi bumov. Idejni vodja Ottle je skladatelj, pevec in kitarist Bert Dockx, s katerim ste se morda v preteklosti že srečali na domačih koncertnih odrih ali v svojih dnevnih sobah, ko ste ga poslušali v zasedbah Flying Horse, Dans Dans ali Strand oziroma tudi v solistični izvedbi. V projektu Ottla pa se je Dockx obkrožil z dvema bobnarjema, Louisom Evrardom in Yannickom Dupontom, dvema saksofonistoma, Fransom Van Isackerjem in Thomasom Jillingsom, ter basistom Nicholasom Romboutsem. Sekstet je krščen po najljubši sestri Franza Kafke - Otiliji, anekdota pa pravi, da je Dockx kot mladenič enako poimenoval tako svoje kolo kot tudi svoj prvi bend.

Po nekaj desetletjih je torej Ottla nov Dockxov projekt s predrugačeno zasedbo. Kot zapiše vodja, je bil prvotni namen predvsem vrnitev k jazzu, a je zasedba nato zrasla in razvila svoj unikaten zven. Dockx se na plošči ne oddaljuje pretirano od inštrumentalističnega in kompozicijskega modusa operandi, kakršnega slišimo denimo v glasbi Dans Dans. Vseeno pa skladbe v drugačni postavi razširi in koherentno zveže z aranžmaji za dodatne inštrumente. S tem svoj prepoznavni izraz prenese v drugačen kontekst, ki deluje zanimivo prav zaradi posledičnih vzporednih domačnosti oziroma tujosti. V vlogi inštrumentalista črpa Dockx navdih iz melodične zapuščine pionirjev jazzovske kitare, denimo iz dela Charlieja Christiana, obenem pa se v svojem igranju osredotoča tudi na manipulacijo zvoka, primerljivo denimo s Hendrixovimi reinterpretacijami načinov igranja kitare z vključevanjem raznih idiosinkratskih zvokov feedbacka in kombiniranjem različnih kitarskih efektov, kar je očitno denimo v drugi polovici skladbe Stofwolk.

Dockx pa, kot rečeno, v Ottli seveda nastopa tudi kot skladatelj in tudi v primeru te njegove vloge lahko zapišemo podobna opažanja o plodnem razvijanju sicer že ustaljenih avtorjevih vzorcev dela. Skladbe nove zasedbe se razvijajo počasi, z vpeljevanjem novih zvočnih barv in igro zvočne dinamike. Močne melodije kitar, kakršnih smo vajeni iz Dans Dans, se tu bogato prepletajo z linijami saksofonov in klaviatur, čeprav je njihova raba skozi album precej subtilna. Kompozicije so v tej luči seveda logično in smiselno relativno dolge, a razvite s pravo hitrostjo, obenem pa avtorjeve igre z našimi pričakovanji uspešno ohranjajo pozornost na glasbenih rešitvah. V skladbi Huisje Tuintje recimo Dockx že takoj na začetku vpelje kitaro, po nekaj ponovitvah se s podvajanjem melodičnega vzorca pridružijo saksofoni, temu pa sledijo improvizacije, v katere vodi bridge s pridihom orkestracije z albuma The Grand Wazoo Franka Zappe. Strukturno sledeč jazzovski obliki naznanitve melodije, improvizacije in ponovitve téme, je torej Huisje Tuintje precej neposredno zastavljena skladba, a kljub svojim slabim devetim minutam na koncu deluje celo relativno kratka, prav zaradi premišljeno razpostavljenih elementov, ki vselej učinkovito prikličejo pozornost. Precej drugačna je po drugi strani skladba Etrange Poursuite, ki v drugi polovici razvito nebrzdano skupinsko improvizacijo v trenutku odreže in nato v kontrastu nadaljuje oziroma zaključi v precej svetlejšem in lahkotnejšem tonu.

Poleg šestih avtorskih skladb nato na albumu Ottla slišimo še kompoziciji Epistrophy Theloniousa Monka in Lights On A Satellite Sun Raja. V interpretaciji obeh skladb se Dockx pokloni zapuščini, iz katere izhaja, in ostane zvest začetni ideji vračanja k igranju jazza. Obe skladbi sta torej kljub moderni preobleki, ki jo zaznamuje izraziti Dockxov oziroma Ottlin pečat, še vedno prepoznavni. 

Čeprav Ottle v sklopu letošnjega Jazz Festivala Ljubljana ne bomo videli na lastne oči, nam bo organizator v sklopu festivalskega programa ponudil ekskluzivni videoposnetek nastopa zasedbe, torej tudi te skladbe, izvedene še v drugačni luči. Glede na osišča bendove muzike in glede na dejstvo, da je album izšel že lani, si poslušalci nedvomno lahko obetamo skladbe, manj omejene z okvirji fiksnega medija, verjamemo pa, da tudi kakšno novo, česar se gre letos ob vseh prilagojenih formatih in pričakovanjih le veseliti ...

 

Leto izdaje: 
Avtorji: 
Institucije: 

facebook twitter rss

 

Podprite kakovostne radijske vsebine tudi v koronski dobi, kliknite na

 

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.