Unday, 2024

V nedavnem portretu Berta Dockxa, vodje zasedbe Ottla, smo lahko od njega samega slišali, da se je zadnja leta znašel na razpotju. Po neuradnem razhodu njegovega sploh prvega avtorskega projekta Flying Horseman, ki je po petnajstih letih zaradi notranjih dinamik postal enostavno prenaporen za Dockxa, ga na svoj način utruja tudi Dans Dans, njegova paradna mednarodna zasedba čudovite kitarske godbe nove dobe, ki ustvarja filme brez podob, zgolj z zvokom skromnega tria. Da ne omenjamo še zdravstvenih težav, ki so za kariero samozaposlenega kulturnega delavca lahko prelomne in zaradi katerih se je morala z javnim opravičilom odzvati tudi založba. Iz tega življenjskega vozla se je Dockx v minulih dveh letih izvlekel s tistim, kar najbolje počne – z glasbo in živim ustvarjanjem. Poleg tega, da je svoj solo projekt z lanskim albumom Ghosts s pomočjo nekaterih članov zasedbe Flying Horseman spremenil v polnopraven bend, je s prenovljeno zasedbo presenetil tudi na novem albumu zasedbe Ottla, ki nosi pomenljiv in optimističen naslov Vogel, v prevodu »ptica«. 

Vogel predstavlja novo poglavje za Berta Dockxa. Ottlo, sekstet, ki ga je leta 2019 sestavil zgolj priložnostno in s katerim so na hitro posneli istoimenski prvenec, je praktično že razpustil. Po Dockxovih besedah sicer pisane Bertove kompozicije, v katerih se je poklonil tradiciji jazza tudi s predelavami skladb Theloniousa Monka in Sun Raja, tri leta kasneje ob obisku Cankarjevega doma niso zvenele tako barvito. Toda iz obstranskega projekta belgijskega režiserja, v katerem je Dockx k snemanju glasbe za kratki film povabil člana Ottle, pihalca in klaviaturista Thomasa Jillingsa in tolkalista Louisa Evrarda, se je – s kemijsko prispodobo rečeno – zgodila reakcija, ki ji je sledila veriga dogodkov do obiska snemalnega studia. 

Da bi razumeli veličino in naboj albuma za njegove člane, sta pomembna dva podatka. Omenjenim članom se je pridružil še doslej manj profilirani basist Gerben Brys, ki ga je Dockx večkrat izpostavil kot ključnega v dinamiki zasedbe. Ko je njegov stil primerjal s stilom igranja Frederica Lyenna Jacquesa iz Dans Dans, je Dockx uporabil naslednje pridevnike: svetel, odziven in igriv, kontrasten Jacquesovemu temačnejšemu kontemplativnemu vzdušju, po možnosti še glasno distorziran. Gerben Brys, Thomas Jillings s saksofonom in različnimi klaviaturami in Louis Evrard kot skupina izvajalcev omogočajo Dockxu korak naprej v razvoju njegovih skladateljskih spretnosti in v tem je Dockx v zadnjih letih najizraziteje napredoval; bolj kot kitarist, si drznemo reči. Glasbenik introvertirane narave se je kot vešč improvizator primoran znajti v dinamiki skupine in glede na nestabilen čas, v katerem je ustvarjal ne le za zasedbo Ottla, temveč tudi za svoj solo projekt Bert Dockx Band, je prepričal z redko videno stabilno kakovostjo izdanega materiala, čeprav mednarodno manj prepoznanega kot izjemnega. Kot riba se je znašel v novi vodi in splaval, kot da bi bil v njej že desetletje. 

Vogel je album, ki hodi po tanki liniji med prvencem Ottle in zadnjim albumom Dans Dans, toda za pozorne poslušalce je tako jasno svež kot prvi album zasedbe Dans Dans ali kot Dockxov solo projekt Transit, v katerem je posvetil osem skladb zgolj priredbam pesmi glasbenih legend minulega stoletja. Našo pozornost posrečeno zadrži že otvoritvena skladba Espejo z zabavno medigro glasbenikov, ki v sedmih minutah z dvema crescendoma obudi vtis presenečenja, ki smo ga vajeni pri Dockxu. V drugi skladbi, občutno melanholični Droomvogel, pa z nenavadnimi sintetizatorskimi ritmikami vzdušje krasi Jillings, ki s svojo inštrumentalno zvočno paleto tekom albuma spretno prevzema pozornost od Dockxovih kitarskih melodij. Njuno izmenjavo spretno podpira ritem sekcija, včasih počasna, efektirana, zamaknjena – kot v skladbi Midnight Crawl, spet drugič poskočna, z okrasjem nenavadnih tolkal – kot v singlu Jardin. 

Ottla se z albumom Vogelumešča v rang evropskih zasedb, ki kakovostno oblikujejo sodobni jazz na stari celini in katerih koncertni obisk bo zagotovo vreden fičnikov. Zakaj ne pozabite – ne glede na slišano, Dockx kot improvizator še vedno ostaja predan živemu nastopanju. Zaradi narave njegovega kratkega snemalnega procesa je na Voglu slišati spontane odklone, ki predstavljajo le potencial za spretne prste, da z materialom navdušijo tudi v živo.