OUGHT: ROOM INSIDE THE WORLD

OUGHT: ROOM INSIDE THE WORLD

Recenzija izdelka
21. 3. 2018 - 19.00

Merge Records, 2018

 

Zasedbe, ki stopajo med smernice sodobnejšega indie izrazja in starejše zapuščine post-punka, včasih s težavo najdejo svoj prvinski glas. Prva navedena žanrska nalepka pogosto predpostavlja homogeno plehko in pasivno medlost zvoka, druga pa naslanjanje in povzemanje skozi nostalgične kolaže izraznosti preteklih in preživetih bandov. Začetniška prepreka takšnih skupin je torej že identifikacija, tisto najstniško vprašanje Kdo ali kaj sem? Gre za proces odraščanja, dozorevanja in oddaljevanja od tistih pred tabo, tistih, ki so ti posredovali esenco za eksistenco, kot tudi od sovrstnikov znotraj nasičenega sveta glasbe ... za ustvarjanje lastne edinstvene identitete. Leta 2012 se je na takšni življenjski črti s svojim prvim singlom znašla kanadska štiričlanska post-punk zasedba Ought. Če bi njihovemu dve leti kasneje izdanemu debitantskemu dolgometražcu More Than Any Other Day še lahko očitali najstniško zmedenost, kakršna se je manifestirala v pretiranem zgledovanju pri zvočnih ter slogovnih prvinah legendarnih starešin izbranega žanra, pa so se mladci z drugim albumom Sun Coming Down že vzpostavili kot glasbeniki, ki razvijajo samostojno in neodvisno pot zvočnega izrazja, ter si takrat - v letu 2015 – tudi že prislužili prostor v Tolpi bumov Radia Študent. Zdaj, tri leta kasneje, pa jim spet namenjamo pozornost z njihovim novim, tretjim dolgometražnim izdelkom, imenovanim Room Inside the World.

Album Room Inside the World predstavlja dobršno odcepitev od njihovega predhodnega delovanja, ne le v smislu zvočnosti, temveč tudi v smislu sodelovanja z založniki. S prvima dvema projektoma jih je pod svoje okrilje vzela neodvisna kanadska založba Constellation, tokrat pa so prestopili k večji, ameriški Merge Records. Ta je v preteklosti med drugim skrbela za izdaje zasedb The Mountain Goats in Arcade Fire ... Gre torej za založnika, močneje umeščenega v indie pop biosfero, znotraj katere pa tudi večina najnovejšega izdelka Ought najde svoj udobni bivanjski prostor in sožitje.

Če nas je kvartet na prvencu navadil na surove kitare in vokale v stilu The Fall ali Wire, z naslednikom nato te prvine ohranil, a jih milil skozi prizmo indie in alternativnega rocka, pa tokrat domujejo ali vsaj letujejo v stilskih prvinah popovskega new-wava. Glas vokalista Tima Darcyja, ki bi ga v preteklosti še najlažje primerjali z odrezavo uporniško kadenco nedavno preminulega Marka E. Smitha, se tokrat naleze patetičnih višin dostave, kot bi je bili vajeni pri kakšnem Bryanu Ferryju. Ravno takšna barvita vokalna mešanica je ena najbolj izrazitih posebnosti plošče Room Inside the Wrold. Vloge banda seveda ne gre zapostavljati. Prva polovica albuma tako vokalno kot instrumentalno nanaša barvite sloje gladkih zvočnih podob, ki dosežejo vrhunec na sami sredini s komadoma These 3 Things in Desire.

Po višku plate pa hitro sledijo plitvine. Že z naslednjo pesmijo Brief Shield Ought odložijo svoje čopiče v lončke in opustijo paleto, s katero so v prvi polovici albuma na platno sloj za slojem vlekli barvite razgibane harmonije, ter jih pustijo pacati se v medlosti neavanturistične postpunkovske mlahavosti. Celoten izdelek pridobi podobo diametralnega nasprotja. Prvi del barva dramaturško premišljeno naraščanje napetosti, ki doživi svoje vrhunce, v drugem delu pa ne doživimo niti popuščanja tenzije, temveč le nenaden spust v počasno vijuganje po lenobnih meandrih klišejsko zdolgočasenega post-punka, ki ga na trenutke sicer še osvetlijo elementi distorziranih kitar ali besedilo, a naposled vseeno zbledi v brezvoljni in neodločni zvočni meglici.

Album Room Inside the World kanadske zasedbe Ought je s singli obetal veliko. Nakazovali so popolnoma novo in izrazito svežo glasbeno smer, ki se je s prvo polovico albuma v veliki meri realizirala, v drugi polovici pa zasedba iz neznanega razloga zgubi zanos ali pogum za nadaljevanje v tej liniji. Mogoče gre za končni rezultat kriviti strukturiranost albuma, ki bi celostno bolje učinkoval z drugačnim zaporedjem pesmi, ali pa gre razloge iskati v še vedno trajajočem iskanju glasbenega jaza zasedbe. Tiste najstniške nesamozavesti, omenjene v uvodu, torej, ki posameznika prepogosto spelje v cono udobja. Ought imajo potencial, ogromno tega, to so s številnimi vrhunci dokazali tudi na tej plošči, a so nekje v sredini tudi prav po najstniško zalutali …

 

 

Leto izdaje: 
Avtorji: 
Institucije: 

facebook twitter rss

 

Vam je bilo všeč, kar ste prebrali? Če bi radi spodbudili in podprli še več takih vsebin, potem kliknite na

 

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.

randomness