Samozaložba, 2020

Nocoj v Tolpi bumov poslušamo glasbo Jonna Wallna, ki se podpisuje z umetniškim imenom Oui Ennui. Ne glede na skromno količino podatkov, ki so o avtorju na voljo, je jasno, da se z glasbo ukvarja že vsaj desetletje in pol, da je doma iz Chicaga ter da svoj izraz skoraj obsedeno pili že vse od leta 2013 in svojega samozaloženega prvenca Owe. Po še eni plošči v letu 2016 je Oui Ennui do lanskega marca popolnoma prenehal z razodevanjem nove glasbe, raje je spravil in zaklenil to ... In verjetno ne bi prav veliko glasbe Oui Ennui izšlo niti v letu covida, če ne bi bilo - covida. Wallen se je spomladi znašel v primežu ter agoniji bolezni in občutil prvinski strah slehernika pred minljivostjo: “Kaj, če zdaj kar naenkrat umrem, kaj če nihče nikoli ne sliši tega, čemur sem posvetil zadnjih 20 let svojega življenja?”  

Covid je bil torej katalizator za stoično razodetje, ki ga je doživel Wallen, in sledeče plodno obdobje, ki še kar traja. Oui Ennui se ni še niti dodobra izvil iz krempljev bolezni, ko je že obelodanil svojo drugo letošnjo ploščo, pa čez mesec dni še eno in naslednji mesec še eno. Zavezal se je k izdaji albuma na vsak Bandcampov petek, obljubo pa doslej izpolnil prav na vsake 4 lunine mene. Nocoj v Tolpi bumov tako poslušamo njegov decembrski, predzadnji izdelek - Pastiche Libra.

Wallen je v svojem letošnjem obširnem delovanju pokazal izjemno raznolikost, zajel veliko in upravičil predalčkanje med eksperimentalne glasbenike. Segel je po glasbi, bazirani na samplih in psihedeličnih elementih, pa po derivacijah chicaških plesnih žanrov. Preostala njegova letošnja glasba rine globoko na levi pol, loti se na sintih baziranih ambientalnih poskusov, pa drona in druge, zahtevnejše godbe, improvizira, tematizira. Pod lupo jemlje rasizem, osamljenost v pandemiji, ljubezen, knjige, teorije, z Angel Bat Dawid goji afrofuturizem, drugod ustvari svet in ga oriše. Z glasbo. 

Tako je tudi s tokratno, decembra izdano ploščo Pastiche Libra, ki je tematsko nekakšen križanec med vsemi obrazi Oui Ennui. Kombinacija fantazij, literature, Besombesovega albuma Libra  iz leta 1975 in osebnih pečatov je Wallnova gotovo najbolj sredinska plošča letos. A v majhno, prijetno stekleničko skoncentrira esenco avtorjevega zvoka in izraza, ki se še vedno razvija in meandrira brez pravega fokusa, tokrat pa ta eklektika tako na zunaj kot tudi v sami notranjosti skladb ustvari odličen vtis. 

Z izredno domišljenimi sintetizatorji ustvarja barvite in tekom albuma izredno raznolike momente. Tako nekako v stalnem gibanju Oui Ennui nemirno preskakuje med sorodnimi, a zgodovinsko vendarle širokimi avenijami - na eni strani chicaškimi in elektro sinti, ki prestopajo še na elektropopovsko plesišče, in na drugi strani hiphopovskimi repeticijami, ki zakorakajo tako v trap kot tudi v r’n’b in neo soul.

Sintetizatorsko slikanje vselej najprej poteka v glasbenem okviru, ki ga zariše avtor. Prostor je v vsakem momentu na grobo zarisan, zaznaven prek grobe bitovske spremljave ali sintovskega feedbacka v ozadju. Bitovje pa je v koraku s tem izjemno raznoliko, med seboj so mešane navidez nezdružljive reči, z izjemnim občutkom za groove - še enim pomembnim delom okvirja. Platno nato Ennui gosto prekrije z oprijemljivim lo-fijevskim popom. A čisto vsaka skladba se eventualno prelije iz okvira, v katerem v začetku kraljuje plastika uporabljenega zvokovja. Vselej v nekaj novega, izenačenega. S svojo dolžino plošča cilja ravno nekam na mejo med EP-jem in krajšim albumom, zveni pa kompletno, zaokroženo in premišljeno. Avtor je v boju z boleznijo razvil nenavadno lakoto ter se prebil iz desetletja anonimnosti, letos dostavil vsaj tri dobre plošče in predvsem predstavil svoj imenitni zvok ter um, ki tega premisli. Sledi torej Oui Ennui, tihi junak leta 2020.