Hydra Head, 2017

Staranje za mnoge ustvarjalce navadno pomeni vse večja razhajanja znotraj njihovega glasbenega izrazja, posebno če je bilo to v začetku kariere podžgano z uporništvom in mladostniško ognjevitostjo. Z leti mineva tudi intenziteta doživljanja, kar je rezultat kroženja po vse bolj znanih tirnicah dogodkov in situacij. Sorazmerno ponavadi usiha tudi vir navdiha, če se slednji kolikor toliko opira na čustveni naboj. V tem pogledu niso večji časovni razkoraki med posameznimi albumi nekega ustvarjalca nič nenavadnega, sploh če glasbena kariera za člane skupine ni prioriteta. Počasno zorenje in oblikovanje skladb lahko tako spleteta tesnejšo vez med glasbo in njenim ustvarjalcem.

Uvodoma povedano prav gotovo velja tudi za avtorje, predstavljene v nocojšnji Tolpi bumov, od njihove zadnje izdaje je namreč minilo že desetletje. Kljub temu da je skupina Oxbow zato v zadnjem času nekoliko zdrsnila v pozabo, velja za izredno cenjeno in pomembno figuro med ameriškimi bendi, ki so od konca osemdesetih ustvarjali v opoziciji do prevladujoče, konvencionalne rock glasbe. Njihov pristop je bil in ostaja precej eksperimentalen. Zvok na predhodnih ploščah je bil obdan z dobršno mero nojza, po intenziteti pa je nihal med navali paranoidnega nemira in moreče kontemplacije brezupa, pogosto razpet v dramaturške kompozicije vzponov in padcev. Glasba je spominjala na težjo avantgardno različico The Birthday Party, vendar z bolj čustveno iskrenimi in shizofreno spreminjajočimi se vokali, zelo sorodnimi histeričnim izlivom Davida Jowa iz zasedbe The Jesus Lizard.

Samodestruktivnost v izrazu, ki je prevladovala ob začetkih njihovega ustvarjanja, ter histerični izlivi čustev, paranoje in frustracij so z vsako novo izdajo izgubljali intenzivnost in se tako počasi razpršili v neagresivne lirične izpovedi. Teatralno vokaliziranje pevca Eugena Robinsona nam vsebino pesmi slika bolje od težko razumljivih besedil. Brezupno beganje v pesmih se je z leti nekoliko umirilo in ustalilo v mejah, ki jih človeška psiha še vzdrži. Ob takšni krhki spravi s svetom je premik v območje mehkejših zvokov doživela tudi njihova glasba. Najopazneje se je to zgodilo s predzadnjo ploščo The Narcotic Story, najverjetneje predvsem s konceptualno usmeritvijo albuma, ki pripoveduje zgodbo omame, kakršna lahko vodi le k pomiritvi, ne pa tudi ozdravitvi duha.

Tokrat je zvok na plošči izredno izčiščen. Kitare so povečini le malenkost distorzirane in poredko v ponavljajočih se rifih. Strune raje nenehno narekujejo tarnajoče linije, ki harmonično dopolnjujejo vokale. Slednji vodijo narativni tok skladb, a brez pobegov v skrajnosti. Preveva jih skorajda nekakšna melanholija ob nemoči, ki nasledi sprijaznjenje z resignacijo. V skladbe se posamič ali združeni mešajo vložki godal in pihal. Ta element zvoka gradi napetost ali pa jo v sunkovitih orkestralnih zamahih sprošča, vendar ne dovolj, da ne bi vselej neizživeta obvisela nad poslušalcem. Album se odvija kot na kinematografskem platnu - v tenkočutnem ritmu zvočne naracije.

Naslov albuma nam ne pusti, da vsebinske navezave ne bi iskali med lastnostmi persone Davida Bowieja Thin White Man s sredine sedemdesetih, čeprav člani skupine Oxbow pravijo, da je to nepotrebno. Za bledično kokainizirano masko aristokratskega, fašistoidnega umetniškega alter ega se je v Bowiejevem primeru skrival posameznik, ki je bil najverjetneje v največji krizi svoje kariere, kar je s svojo kontroverzno podobo morebiti tudi želel sporočati. Kdo je zatem torej Thin Black Duke? Oxbow so se vrnili, odeti v črnino svojih plaščev, kot glasniki nove gotike, ki odseva naturalistično bedo vsakdana, v kateri živi vse večji del prebivalstva. Kot očrnjena vest Amerike. Obraz rasističnega preporoda, ki je dolgo ostajal vsaj deloma neekspliciran, zdaj pa je brezsramno vseprisoten. Kljub referencam na figure iz sveta literature in filozofije kot so Sartre, Hemingway in Nietzsche, je album nastajal predvsem paralelno z realnostjo, kot jo doživljajo člani skupine. Je odsev razburkane površine njihove zavesti. Čeprav je intenziteta čustvenih odzivov zdaj razpršena po širšem horizontu, kot v mladih letih, je realnost vseeno preveč zjebana, da bi jih pomirjala. Ali kot so dejali sami: »Once we were upset about something, now we are disrupt by everything«.