Kranky, 2019

»Kaj glasba povzroči? Kje se začne, od kod prihaja? Kako preprosta je lahko? Kako odkrita?«

Marka Nelsona so nekje globoko vedno najbolj zanimala vprašanja o naravi glasbe. Že v zasedbi Labradford, v kateri se je kot kitarist bavil z izvajanjem ambientalnih odvodov post-rocka, še posebej pa se je tovrstnemu raziskovanju podrobneje posvetil kot samostojni ustvarjalec pod imenom Pan•American. Ta projekt tudi z besedami reflektira naravo Nelsonu ljubih območij raziskovanja in obenem ustvarjanja - gre za razpotegnjene, vseobsegajoče pokrajine njegovega domačega kontinenta, ki jih prevaja v zvok ali pač obratno - uporablja zvok kot medij za upodabljanje teh prostranih pejsažev. Če se je na večini studijskih albumov iz zadnjih dobrih dveh desetletij delovanja še najpogosteje ukvarjal z izrazjem ambientalne elektronike, pa se je vsake toliko spustil tudi na manj abstraktna, bolj tradicionalno uzvočena področja. Pričujoči album A Son je tako eden izmed tistih, na katerih se Mark na svoj način posveča prav temu.

Za avtorja se tokrat zdi, da se kontemplativno zazira nazaj in se sprašuje o izvoru. Z izbiro bolj organskih, akustičnih zvokov in pojavnostjo njegovega zastrtega vokala ubira pot nazaj k bistvu in potiska ob stran značilno ekspanzivno elektroniko, ki je v veliki meri gradila bistvo njegove glasbene snovi v preteklosti. Skozi muziciranje tako razvija premisleke o večnih filozofskih vprašanjih o glasbi - kje se ta začenja, kaj povzroča, kako nagovarja in koliko preprostosti še prenese v svoji minimalistični strukturi, ki vse prej kot trenutkom dogajanja daje prednost trenutkom, v katerih se na takšen ali drugačen način ne dogaja nič. 

Devet skladb, ki gradijo ploščo A Son, je Nelson zasnoval in posnel na svojem domu v Evanstonu v Illinoisu in jih dodatno izpilil na nedavni solo turneji po Evropi, v okviru katere se je ustavil tudi v ljubljanskem Škucu. Tako bi lahko trdili, da skozi nove pesmi preseva toplo občutje intime, ki ga na njegovih zgodnjih, dubovsko in techno zabarvanih albumih ni bilo zaslediti. Poleg tega je bil zadnji album, na katerem smo slišali Markov vokal, album Quiet City iz leta 2004, kar dodatno kaže avtorjevo težnjo po vračanju in preizpraševanju. Tovrstno nostalgijo je moč razbrati tudi iz besedil, ki tako z raskavo kvaliteto vokala kakor tudi vsebino evocirajo spomine na obiskane kraje, zbledele družinske prizore in artefakte iz minulih časov.

Album nas v začetni Ivory Joe Hunter, Little Walter nagovori z odmevajočimi ponavljajočimi se toni starega brenkala, ki se po detajlnem spletnem brskanju izkaže za male cimbale oz. oprekelj. Kaj natanko je Marka Nelsona privedlo do tega nevsakdanjega inštrumenta, ostaja neznanka, vendar v kontekstu albuma odlično nastopi kot izhodiščna vzpostavitev dominirajoče, v preteklost zazrte, domala eterične atmosfere, nato pa proti koncu albuma zopet samostojno zazveni kot omot pobrenkavanj v skladbi Keep Quiet. Jedro albuma sicer sestoji deloma iz skladb, ki so v značilni panamericanovski maniri kantavtorske, deloma pa gre za povsem ambientalne, elektronsko začinjene stvaritve. Med prvimi nekaj komadi gre izpostaviti skladbo Memphis Helena, v kateri se šepetajoč vokal in kitara polagoma umakneta in omogočita prostor vse glasnejšim, ponavljajočim se elektronskim vzorcem. Podobno se zgodi tudi v skladbi Drunk Father, ki se iz intimne pripovedi o spominih na otroštvo prelevi v dolgo introspektivno zvočno popotovanje, ki operira z mikro zvoki in atmosferskimi premiki, ter tako ne izgubi dinamičnosti. Inštrumentalna Dark Birds Empty Fields zvenko odzvanja, dokler glavne vloge ne prevzame otožna kitara. Ta v prostranosti mrmrajočih dronov v zaključni Shenandoah dejansko zbudi vizije poznonovembrskega naravnega parka, po katerem je skladba dobila ime.

V Pan•Americanovem opusu je A Son zelo prepričljiv izdelek. Njegovo zvočno preizpraševanje tega, kaj naredi glasbo najbolj intimno in odkrito, se preko oscilacije med osebnoizpovednimi, folkovskimi prvinami ter zasanjano elektronsko atmosferiko najbolj odlikuje po tem, kako dosledno vseskozi sledi svoji sporočilnosti. Tako so vse skladbe ovite v določeno posebno vrsto nostalgične otožnosti in občutek nepremičnosti, ki vzpostavita prepričljivo, koherentno celoto. Marku Nelsonu tokrat odlično uspejo mikro prijemi, s katerimi poslušalca ne izgubi niti v izraziteje repetitivnih momentih albuma. Z zvočnimi deviacijami ustvarja glasbo, ki z vsakim poslušanjem predoča nove razsežnosti.

Tolpo bumov je pripravila vajenka Petra Lesjak.