samozaložba, 2017

Hrvaško glasbeno sceno je konec septembra doletelo prijetno presenečenje. Na splet je najprej pricurljala skladba, ki je bežno predstavila novopečen projekt Para Lele, plod sodelovanja med kitaristoma Dinom Santalezom in Luko Šipetićem; objavljeni skladbi pa je že čez pičlih nekaj dni v posluh in kot dolpoteg sledil istoimenski album. Odsotnost vsakršnih PR-ovskih potez in jebivetrska spontanost ni za Dina in Luko nič novega, kar pa ne pomeni, da sta njuni imeni med občinstvom in glasbenimi mediji še nepoznani. Prav nasprotno - skupina NLV, katere član je Luka, in Dinova zasedba Pridjevi sta trenutno med bolj aktualnimi imeni mejnega območja med alternativno in popularno glasbo v naši sosednji državi. Ob izdaji njunega skupnega prvenca je tako zagotovo marsikdo zastrigel z ušesi.

Zvok nekakšnega zasanjanega indie folk rocka obeh omenjenih zasedb sta glasbenika s projektom Para Lele ovila v popotni plašč in ga napotila na potep okoli sveta, naj se obogati z nekaj svetovljanskega duha. Na tem potovanju se nekatere izmed skladb ujamejo v kakšnega od latinskih ali afriških ritmov in ponekod v svojo zvočno paleto povabijo melodije vzhodnjaško zvenečih strun. Glasbe tujih kultur ne poskušata oponašati, ampak jo uporabita le za kanček priokusa eksotičnosti. Kot razglednico s kraja postanka na poti ali pogled na bežeče pokrajine skozi okno vagona. Glasba je prežeta s toplo otopelostjo neskončnega odhajanja, ki je prijetnejša in za izgubljeno dušo bolj gostoljubna od prezahtevne stvarnosti obstanka.

Čeprav je zasedba osnovana na dvoglavem kitarskem jedru, je dvoigra njunih strun večinoma zelo subtilna in enakopravna drugim zvokom, ki se bežno dvigajo iz zaprašenega ozadja. Slednje je vseobsegajoče, a hkrati nekako pridušeno in daje iz poslušalčeve perspektive občutek oddaljenosti od izvirov zvoka. Skozi skladbe se zasanjano vlečejo kratka in enostavna besedila. Nekatere spevne enovrstičnice se po mislih vlečejo še lep čas potem, ko se album odvrti do kraja, in nas vabijo, da bi jih s požvižgavanjem znova obudili. Prav všečnost  melodij, kakršno zasledimo tudi ob drugih delih obeh atorjev, bo najbrž glavni razlog, da je njuna glasba blizu tudi popularnim strujam in zato širšemu občinstvu. Tudi besedila pesmi prežemajo teme odhajanja, potovanja. Vmes se sicer sem ter tja za kratek trenutek tudi ustavi, se pomudi na domačem pragu, se pokloni burnim vetrovom rodne Istre, pomisli: jebeno, prejebeno, nato pa brž s tokom dalje v neznane daljave.

Album je plod domače produkcije in sicer domače v kar najbolj dobesednem pomenu. Za Dinom, ki je ploščo snemal in oblikoval njen zvok, je namreč že več podobnih produkcijskih podvigov, s katerimi je izpilil znanje in izoblikoval lasten slog. Tekom let je ostal zvest samosvoji lo-fi estetiki, kakršno jo je začrtal že s svojim zgodnjim avant folk-blues projektom East-Ra. Prav tako ga že od začetka spremlja sposobnost ustvarjanja skladb brez pretiranega truda in misli uspeh, zaradi česar je že kar začuden, ko morajo zaradi preveč razprodanih kart odigrati dva namesto enega koncerta ali pa ko želi čikaška založba narediti poizdajo albuma, kot se mu je zgodilo lani z zasedbo Pridjevi. Očitno je s tem nenadnim uspehom odkril tudi pravšnjo glasbeno formulo, ki sta jo s Šipetićem s pridom uporabila tudi pri ustvarjanju plošče v tokratni Tolpi bumov. Album sicer ne premore pretiranih hitičev, ki bi ju ponesli tudi na komercialne radijskihe frekvence. Premore pa svojstveno celovitost, kateri raje z užitkom prisluhnemo od začetka do kraja ...