Park Jiha: Communion

Park Jiha: Communion

Recenzija izdelka
Park Jiha: Communion
18. 3. 2018 - 19.00

Glitterbeat/tak:til, 2018

 

Južnokorejska glasbenica Park Jiha je odraščala v okolju, v katerem jo je obdajala korejska tradicionalna pa tudi klasična glasba. Že v zgodnjem otroštvu je igrala flavto in kasneje še piri, tradicionalno bambusovo pihalo, ki je postalo njen razpoznaven znak. Tradicionalno korejsko glasbo je tudi doštudirala; glavni predmet njenega študija je bil prav piri, stranski pa saenghwang, svojevrstne ustne orgle, sestavljene iz več bambusovih cevi. Igra tudi na citram podoben inštrument yanggeum. Še preden se je odpravila na solistično pot, katere prvi rezultat obravnavamo v današnji oddaji, je zaslovela z leta 2007 ustanovljenim tandemom 숨[suːm], s katerim je tradicionalna glasbila postavila v nove, za take inštrumente nekonvencionalne strukture.

Prav to zasedbo, ki jo je soustanovila s sestro Jungmin Seo, skupaj z našimi koncertnimi znanci, Jambinai ter Black String, poznavalci omenjajo, ko govorijo o novem valu sodobnega korejskega predrugačenja tradicije, torej o bendih, ki dediščini v večji ali manjši meri dodajajo prvine drugih zvrsti od postrocka prek metala do jazza. Dvojec 숨[suːm] je bil dejansko prvi med tovrstnimi bendi, Park Jiha pa zdaj s svojo prvo samostojno ploščo Communion tovrstno sceno pomembno širi in jo na novo definira. Ime njene prve zasedbe 숨[suːm] pomeni dih, kar z aluzijo na umirjenost in enakomernost ritma lepo opiše tako starejše kot sedanje početje glasbenice; nenazadnje se album Communion začne prav z zvokom vdihovanja, torej z glasbo iz človeškega telesa, še preden zaslišimo zvoke iz pihala piri.

Čeprav scela akustično glasbilo, prebujajo zveni  tradicionalnega inštrumenta piri sprva vtis, da slišimo kako starinsko sintetizatorsko igračo ali pa ojačan ksilofon. Njegov prediren zven, čeprav rahlo kovinski, počasi in nežno pelje melodijo v slogu kake otroške pesmice ali še raje uspavanke. Podobno božajoče in meditativno ozračje preveva večino skladb z albuma. Če so zvoki pirija v podpisniku teh vrstic vzbudili spomin na novovalovske eksperimentalce Tuxedomoon, so ga enakomerni in ponavljajoči se toni spomnili na zahodnjaški minimalizem. S počasnim, lenobnim razvijanjem tako ritma in melodije marsikatera skladba namreč spomni na glasbo Philipa Glassa, še zlasti na tisto, ki jo je zložil za kultni film Koyaanisqatsi. A le v sledovih, bi porekli kaki naravoslovci, boljša oziroma časovno bližja asociacija bi bila početje avstralskega nekonvencionalnega trojca The Necks. S Park Jiha namesto minimalizma torej raje spregovorimo o vztrajnosti pulza, neopaznem dodajanju novih inštrumentov, zvokov ali delov melodij, počasnem, a konsistentnem debeljenju skladb, ki se od nekaj začetnih tonov neopazno prelevi v razkošno zvenečo mnogoglasno strukturo, ki pa še vedno temelji na enakem začetnem ritmu.

Omenjene asociacije ali reference kajpak prav nič ne govorijo o tem, da so bile nujno v oporo ustvarjalcem teh osupljivih kalejdoskopskih zvočnih pokrajin, temveč bolj pričajo o tem, kako bogato sugestivna je ta glasba, pa čeprav zvečine sloni na tradicionalnih vzorcih. Čeprav je album podpisala Park Jiha, gre za skupinsko delo, saj je k sodelovanju povabila še novozelandskega vibrafonista Johna Bella in Kima Okija, ki igra na basovski klarinet in saksofon, za tolkala pa skrbi Kang Tekhyun. Prva omenjena prihajata iz novojazzovske in improvizatorske scene, kar album pomembno loči od izdelkov ostalih omenjenih korejskih zasedb. Je pa res, da so prvine jazza prisotne le v nekaterih komadih, so pa zato toliko bolj izstopajoče tako po zvoku kot znotraj struktur teh skladb.

Te z jazzom dodobra popoprane skladbe, kakršna je denimo All Soul's Day, se začnejo podobno kot ostale umirjene skladbe, s počasi se razvijajočo melodijo in pulzom, v katerega precej abruptno vstopi frenetično drveči saksofon s predirnim zvokom. Drugi inštrumenti mu sledijo v vrtoglavo improvizacijo in nekaj trenutkov imamo občutek, da poslušamo odpuljene freejazzerje. Ravno take nenadne transgresije, nenapovedani prestopi v popolnoma drugačno, nič več milozvočno zvenenje, naredijo album Communion za sila nenavadnega in za poslušalca toliko bolj izzivalnega.

Glasba z albuma ves čas kombinira težnjo k umirjenosti z njenim popolnim nasprotjem, saj se umirjeno scenosledje vsake toliko razburka z vstopi glasnejših zvokov. Naslovi skladb sami večkrat namignejo na njihov značaj, denimo Sounds Heard From The Moon ali uvodna Throughout The Night. Muziko preveva svojevrstna svečanost, značilna za staro klasično glasbo vzhodnih dežel. Tako nas tudi na tem albumu gongi in druga tolkala, omamna vztrajnost preprostih melodij, stkanih iz le nekaj tonov, in vsesplošna umirjenost ali posvečenost navdajajo z občutkom, da se nahajamo sredi kake svečane ceremonije, na kateri se komaj spodobi dihati. In če ostanemo pri podobju diha: album Communnion je izvrstno, raznovrstno zvočno delo, ki jemlje sapo s svojo navidezno preprostostjo, z veščino tkanja sugestivnih, pretakajočih se in zankastih melodij, z nenadnimi zasuki in nadvse sugestivno in asociacij polno zvočno celoto.

 

달에게서 전해 들은 소리 Sounds Heard From The Moon_박지하 Park Jiha
Leto izdaje: 
Institucije: 

facebook twitter rss

 

Podprite kakovostne radijske vsebine tudi v koronski dobi, kliknite na

 

Prikaži Komentarje

Komentarji

tole je pa super a ne? :-)

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.

randomness