samozaložba, 2022

Glasbena ustvarjalka in youtuberka Patricia Taxxon je 22. januarja letos izdala svoje 62. delo, eno od mnogih samozaloženih. Uradno pa je to šele njen drugi album, čeprav so številna druga dela dovolj dolga in tematsko povezana, da bi jih lahko kategorizirali kot plošče. Ustvarjalka, ki je dejavna že od leta 2015, je v pičlih sedmih letih nanizala bogato bero raznolikih izdaj, ki jih skoraj zmeraj krasi producentska kompleksnost. A vendar je najnovejši izdelek, Wax Under Wolcnum, očitno eden popolnejših, kar dokazuje redka raba albumske označbe Patricie Taxxon. 

Plata in umetnica se gladko umeščata v sfero internetnega avantgardnega popa, ki jemlje nove smernice iz IDM-a. Priča smo torej spajanju dveh radikalnih žanrov, eksperimentalne elektronike in popa, iz katerih nastane zlitina z močnimi primesmi sodobnega hiphopa. Ta spominja na delo Hudsona Mohawka in podobnih eksperimentatorjev, ki proizvajajo breakbeate, podprte z močno oživljenim zvočnim dizajnom, med katerim švigajo levo in desno, ter dodajajo melodijo in oprijemljivo zvočno strukturo. 

Na albumu Wax Under Wolcnum, morda pa še toliko bolj v celotni diskografiji, je slišati zelo močan vpliv ključnih akterk, ki sta z radikalnimi vizijami popa in glasbe nasploh razvili tovrsten zvok – SOPHIE in Arce. Njun zvok so ovekovečile ustvarjalke in ustvarjalci Spleta 2.0, med katere uvrščamo tudi Patricio Taxxon, ki se na albumu večkrat zvočno sklicuje na omenjeni umetnici. Najbolj opazna povezava so elementi hiphopa, ki poleg sorodnosti z Mohawkom vpeljuje tudi navezavo na Arcino delo iz prve polovice prejšnjega desetletja. Še korenitejša povezava pa je vidna v produkcijskih tehnikah Patricie Taxxon, pri katerih uporablja digitalne wavetable sintetizatorje in z njimi proizvaja zvočno patino, značilno za avant-pop.

Četudi zvok albuma korenini v spremembah, ki so se zgodile v prejšnjem desetletju, je razvidna spretnost, s katero Taxxon sklada sveže zvočno-oblikovne izvrstnosti v komade. Čutimo, da to za ustvarjalko ni nekaj novega, da ima za sabo sedem let nenehnega dela in nešteto izdaj, čeprav lahko nekatere označimo za pogrešljive. Taxxon je pač ena tistih ustvarjalk, ki svojega dela ne razume kot živo umetnost, ki bi jo nujno morala deliti z vsemi, temveč je zanjo zgolj način izražanja. Prav tako se nikoli ni zavezala kaki založbi, čeprav je v preteklosti izdajala pri Trite Ice Records in Cavern Brew Records. Skratka, ambicija, da bi dosegla množice in vplivala na širšo glasbeno sceno, ni osrednje vodilo njenega ustvarjanja. 

Morda lahko sklepamo, da ploščo usmerja zabava in ne širša ekspresija, ki je sicer ne manjka. Vendar se recenzent tako znajde pred dilemo, kakšna naj bo kritika albuma kot zaključenega izdelka. Pri komadih na Wax Under Wolcnum, ki so posamično resda izjemni, je zelo opazna razlika glede na skladbe z gostujočimi glasbeniki. Od sedmih štiklov so to trije, v katerih se v tem vrstnem redu pojavljajo reperji in vokalisti: CJ the X, Wulf Boi in Scum Jones. Sami komadi so odlični; dva prikazujeta reperska nastopa CJ the X-a in Scuma Jonesa, ki se produkciji Patricie Taxxon pridružujeta s hitrim ritmom in pljuvaškimi manevri po ritmičnih skeletih. Tretji gostujoči, Wulf Boi, pa pesmi Words’ll dodajo hypertrap infuzijo z autotune vokalom, s kratkim in sladkim refrenom pa skladbo spremenijo v pravi poletni hit. 

A čeprav so vsi izpostavljeni deli umeščeni v albumsko celoto, je zelo jasno, da se senzibilnost iz komada v komad spreminja. Četudi jih povezuje zvočna rdeča nit Taxxon, njihova postavitev na vsako drugo mesto v plati odločilno vpliva na prekinjeni tok plošče in različne odklone od zastavljenih smernic v strogo inštrumentalnih komadih. Ti predstavljajo jasneje usmerjen del plošče, ki se zdi v primerjavi s tremi komadi z gostujočimi umetniki bolj osredinjen in samosvoj. 

Patricia Taxxon na plati Wax Under Wolcnum predstavi svojo produkcijsko moč, ki jo je utrjevala zadnjih sedem let. Ta je tudi največja in najsvetlejša pozitivna lastnost te izdaje. O znanju, ki ga ima glasbenica, ni dvoma, pač pa lahko prevprašujemo prihodnost njenega ustvarjanja, pri čemer je ključno vprašanje, koliko je predana singularni viziji. Patricia Taxxon na albumu vsekakor kaže potencial za takšen podvig.