R&S Records, 2018

Paul White je že stari znanec valov Radia Študent in njegovo biografijo nemara že vsi poznamo na pamet. V svoji glasbeni karieri je vrsto let fural klasično, na samplih osnovano hip hop produkcijo, ki ga je zanesla na radarje nemalokaterih raperjev – tako britanskih ala Trim in Jehst kakor tudi ameriških. S Homeboyem Sandmanom sta denimo posnela EP White Sands. Sproduciral je tudi dobršen del plošče Atrocity Exhibition Dannyja Browna, s Floridčanom Ericom Bidinsom sta skupaj ustanovila bend Golden Rules, zgodil pa se je tudi Hella Personal film festival, ki ga je Paul posnel z raperjem Open Mike Eaglom, če omenimo le najbolj nedavne projekte. In medtem ko je Paul postajal ljubljenec hip hop glasbe in žel uspeh za uspehom, se je sam pričel vračati k svojim koreninam, k svojim začetkom v glasbi. V čas pred leta 2009 izdanim prvencem The Strange Dreams of Paul White in pred leta 2007 izdanim prvim singlom za britansko založbo One-Handed Music. Kot mulec je Paul namreč odraščal s pravimi inštrumenti, igral je klavir in pisal pesmi, kot glasbene vzornike pa danes pogosto navaja stare jazz legende, kot so Miles Davis, Keith Jarret, Chick Corea in podobni. Za to, da sta ga radovednost in raziskovanje glasbe popeljala do MPC samplerja, pa lahko krivimo Aphexa Twina, ki je prav tako v naboru inspirativnih ljudi, ki jih Paul navaja kot vzornike.

Da je Paul začel preizkušati nekaj novega oziroma, kot že malce prej rečeno, da se je po navdih obrnil na svoje rosne začetke, smo zares izvedeli z njegovo ploščo Shaker Notes, ki je leta 2014 izšla pri založbi R&S Records. Kar je tudi bilo svojevrstno presenečenje, saj se diskografija Paula Whita in katalog založbe R&S precej razlikujeta. Toda tu gre verjetno za nekaj globljega kot žanrske oznake, saj sta sodelovanje ohranila tudi za album Rejuvenate, ki ga poslušamo nocoj. In če je z albumom Shaker Notes Paul nakazal težnjo po ustvarjanju glasbe z živimi inštrumenti, je bil princip loopanja v njem še vedno močno prisoten in v primerjavi z albumom Rejuvenate izpade kot jam session, kjer je nastalo nekaj kul komadov.

Tudi Paul v enem izmed intervjujev pove, da se je za prejšnji album ponovno lotil igranja inštrumentov, kar je pomenilo, da je bila poprej njegova zbirka bolj siromašna, med drugim izposojena kitara, dve klaviaturi, bas z dvema strunama in razmajan set bobnov. Tudi nivo obvladovanja inštrumentov še ni bil optimalen. Vendar je bilo to obdobje za Paula pomembno, saj se je že naveličal ustvarjati po enem in istem kopitu. Želja po tem, da bi pisal pesmi, ki bi jih nekoč lahko samplali drugi, pa je postajala vse močnejša. Zato se je za svoj naslednji album pripravil bolje. Nabavil je boljše inštrumente, optimiziral studijsko postavitev, ki je bila tako vedno pripravljena za igranje in snemanje, ter si s tem bistveno olajšal kreativni proces. Obdal pa se je tudi s kreativnimi sorodnimi dušami, ki si jih je tokrat pripeljal v studio, za razliko od preteklih sodelovanj, ki so se čestokrat odvijala virtualno.

Album otvori komad A Chance, kjer nas Paul s surovimi bobni in psihedeličnimi vibracijami takoj vpelje v razpoloženje za navdušeno cepetanje z nogami. Nato pa nas s pomočjo Denai Moore  popelje v en tak malodane blažen trans v komadu Set the Tone. Denai slišimo še v razposajenem See Through, preden se plošča malce umiri z meditativnem inštrumentalnim komadom Returning. Bolj umirjen ton obdrži tudi pesem Spare Gold, kjer na vokalu slišimo v Zimbabveju rojeno in v Los Angelesu živečo Shungudzo. Genialnost pesmi Spare Gold se odraža tudi v tem, da je navkljub depresivni tematiki - obravnava ljudi, ki garajo kot konji zato, da komaj preživijo iz meseca v mesec - ohranja lahkotno vzdušje, ki v nas vzbudi le še večjo ljubezen do pesmi, s katero se lahko vse preveč poistovetimo, pa vendar nam ga ne zamori. Zdi se, kot da je album organiziran kot dober koncert, ki se začne udarno, nato sledi par hitičev, potem malce smiri doživljaj, se nadaljuje s priliko za vžigalnike in komade, ki jih poznajo samo resni feni, za zaključek pa servira še par hitičev, ki v publiki oziroma poslušalcu pustijo željo po še.

Album Rejuvenate v diskografiji Paula Whita zagotovo predstavlja eno od prelomnic, saj se na njem izkaže tudi kot izvrsten pisec glasbe in se definitivno dokaže kot kreativna sila, ki ni bila le poni z enim trikom, temveč je nekdo, ki s svojo močno željo po stalnem nadgrajevanju in izboljšanju samega sebe in svoje glasbe raste čez vse okvire in postaja entiteta, ki bo služila kot navdih bodočim generacijam.