PEACE: Happy People

Recenzija izdelka
9. 3. 2015 - 19.00

Columbia, 2015

 

Glasbeno novinarstvo ima zelo rado zgodbe o novih odrešiteljih. Navsezadnje je k nenehnemu lovljenju in prezentiranju zvočnih impresij potisnjeno njegovo poslanstvo. Zelo godijo tudi založbam, ki tovrstno komunikacijo rade narekujejo, obožuje pa jih tudi poslušalstvo samo, ki se vsakič znova pusti ujeti v kolesje mašinerije. Narekovanje glasbenih trendov v polju popularne glasbe pravzaprav nenehno stremi k oblikovanju novih odrešiteljev. Toda tako kot se na eni strani spreminja podoba, sama vsebina pogosto ohranja ustaljene vzorce, normative, se spogleduje s preteklostjo in sama sebe obnavlja. Nastali položaj je kaj hitro moč preslikati tudi v širši kontekst popularne industrije, kjer smo v boju za vse manjši kos pogače vse bolj in bolj prepuščeni ziheraštvu; oblikovanju ali n-tem zaganjanju filmskih franšiz, ekranizaciji knjižnih uspešnic, pretapljanju filmskih uspešnic v knjige ali stripe ter ne nazadnje obujanju osivelih paradnih konjev, potisnjenih v nov kontekst. 

Tu nekje svoje mesto najde tudi glasbeni biznis, ki v tako razvejani in številčni glasbeni produkciji, kot smo ji priča, pravzaprav edini razume oziroma pozna pojem žanrske krize, pa čeprav, paradoksalno, trende postavlja prav sam. Samooklicana trditev, da so novi varovanci multinacionalne založniške hiše Columbia, Peace, pravi odrešitelji kitarske glasbe, je, čeprav mladostniško nabrita, tako z očišča zgodovinske kot kulturne perspektive prav gotovo smešna, saj je rock skozi celotno zgodovino s sicer nekaj resnimi prebliski vseskozi potisnjen na obrobje in svojih odrešiteljev nikdar ni zares iskal ali potreboval. 

Prav gotovo pa rock v polju mainstreama ni doživel takega razcveta in zagona, kot ga je vseskozi imel in ga hkrati ima pop produkcija, kjer so meje med popularno in neodvisno produkcijo vse manj vidne. Imenovanje in reprezentiranje rocka v popularni kulturi je danes pogosto poistoveteno z momenti iz zgodovinske zakladnice, v kar nas skuša prepričati tudi spodleteli poizkus založniškega oblikovanja trenda, ki sliši na ime gritpop, skratka britpopa za 21. stoletje, katerega del so tudi Peace. Debat o tem, da so Peace pravzaprav najboljši med sicer medlimi predstavniki novega glasbenega gibanja, je bilo do danes že kar nekaj, a dejstvo je, da njihovo pojmovanje rocka rocku kot takemu ne dela pretirane usluge. Zvočno res dovršena plošča Happy People nudi prav to, česar smo se v prvi vrsti bali vsi. Prežvekuje ustaljene vzorce ter namesto iskanja lastne identitete lenobno potuje med priboljški Primal Scream, Happy Mondays, Pulp, Oasis, Supergrass in še bi lahko naštevali.

Tako se upravičeno pojavi tudi vprašanje o tem, za čigavo delo sploh gre? Nič namreč ne more bolj priskutiti doživetja, kot to, da mladi bend v svojem drugem studijskem dejanju sploh ne poizkusi zgraditi lastne identitete. Peace tako veliko raje tavajo po blodnikih neškodljivih sladkobnih melodij ter lovijo svoj touch down. Da je lahkotnost, ki se vije okrog plošče Happy People, lahko sredstvo, a prav gotovo ne more biti tudi cilj, nakazuje skladba O You, ena svetlejših točk plošče, v kateri brez ovinkarjenja izvemo, da skušajo Peace s svojo glasbo za nas in naše potomce svet narediti lepši. Morda pa smo britpop zares razumeli narobe in se v devetdesetih ni razcvetel zaradi glasbe, marveč cocky attituda. Potem sploh ne smemo biti presenečeni, da se je rock v polju mainstreama znašel v položaju, v katerem je.

 

Peace - Money
Leto izdaje: 
Avtorji: 
Institucije: 

facebook twitter rss

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • [[nid:123]] - Insert a node content
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.

randomness