Perc: The Power and the Glory

Perc: The Power and the Glory

Recenzija izdelka
18. 4. 2014 - 19.00

Perc Trax, 2014

 

Naslov drugega dolgometražca cenjenega londonskega producenta ni nič kaj patriotski. Potem ko so mediji njegovemu prvencu lepili oznake »zvočni odgovor na britanske nemire in ekonomsko negotovost«, album 'The Power and the Glory' že skozi naslove ponudi nekaj referenc na britansko aktualno politiko. Da ga lepljenje raznih oznak moti, Perc poudarja v praktično vsakem intervjuju, tudi tistem za Radio Študent, ki ga je dal ob njegovem tukajšnjem gostovanju pred dobrim letom. Pravi, da bi, če bi bil njegov namen kritika, pač raje nastopal kot govornik na aktivističnih shodih in da nikakor ne teče v studio vsakič, ko ga razburi kakšna nova »cvetka« britanskih oblastnikov. Zdi se, da - recimo ji »pogojno militantna« - podoba njegove estetike, z aktualno politično in družbeno britansko realnostjo sovpada bolj po naključju kot zavestno. Na prvem mestu je vselej glasba, v Percovem primeru v obliki brezkompromisnega, surovega in trdega industrial techna, s katerim navdušuje tako glasbene kritike kot fene.

Ta techno ga je postavil v krožek, ki so ga britanski mediji pragmatično poimenovali »rivajvl industrial techna«. Gre za precej ekstremen izraz, ki spaja izročila britanskega industriala po vzoru pionirjev tipa Cabaret Voltaire in Throbbing Gristle na eni, in detroitskega techna na drugi strani. Ob sedaj že pokojni založbi Sandwell District in pogojno sicer berlinski znamki Stroboscopic Artefacts, kjer je svoje plošče med drugim že objavil tudi Perc, za enega pomembnejših glasnikov te estetike velja njegov Perc Trax, kjer je dom našlo nekaj najbolj prodornih glasnikov tega osveženega techna. Perc nedvomno sodi v kategorijo tistih najbolj opaznih in cenjenih aktualnih techno producentov, zato mu je čas po izidu prvenca zapolnjevalo ustvarjanje remiksov za celo vrsto somišljenikov, ki so si zaželeli njegovega techno dotika, obenem pa je postal še eden bolj dejavnih didžejev. Da se v tej vlogi znajde izvrstno, se je potrdilo tudi ob njegovem lanskem nastopu v K4, kjer smo skozi izbor UK rejva, hardcora, IDM-a, tudi kakšne jungleske pritikline in seveda industrial techna, spoznali širok spekter muzik, skozi katere je izoblikoval svoj prepoznaven izraz. Očitno pa na svoj uspeh gleda s precej varne distance. Potem ko je njegov prvenec 'Wicker & Steel' naletel na številne pohvale in mu je prinesel tudi publiko, ki ga pred tem ni poznala, se je menda odločil, da z novo ploščo ne bo poskušal ugajati nikomur. Vsekakor pogumna in tako kot njegova glasba brezkompromisna odločitev.

No, sedaj, ko je 'The Power and the Glory' v obtoku par mesecev, je jasno, da mu je ta namera spodletela, saj plošča beleži same pozitivne kritike. Res je sicer, da estetika pomeni nadaljevanje in nadgrajevanje estetike, ki jo je zabeležil na prvencu, toda gre pač za izraz, ki ga lahko takoj pripišeš Percu. Tudi sam format albuma razume kot nekakšno platformo, v katero je zaželjeno ali pa celo nujno zapakirati neko lastno identiteto in tukaj se znajde izvrstno. Surova, pogosto distorzirana, hrupna zvočna podoba in razstavljanje ritmičnih repeticij resda spomni na početje dvojca Pan Sonic. Tudi subtilni melodiki in temačni atmosferiki, ki sta stalnici techna tako rekoč od njegovih začetkov, bi precej zlahka našli kakšno poimensko primerjavo. Toda ko Perc v svojem studiu vse te elemente predrugačene sestavi v novo celoto, skladbe dobijo svež, aktualen techno karakter, ki pa hkrati ostaja spoštljiv tudi do (pol)preteklih naukov. Največja razlika v primerjavi s predhodnjim albumom je ta, da je »standardnim« plesnim techno repeticijam odmerjenega še manj prostora. Nekaj skladb je sicer tudi tu oprtih na tiste polnokrvne techno kanone, toda z izjemo teh, se Perc po novem spusti na ritmično bolj kompleksen teren, ki je bolj kot klubskim plesiščem preprosto namenjen poslušanju. Ta pa z vsakim poslušanjem razkriva nove zanimive domislice in ideje, mojstrsko realizirane v intrigantno izoblikovanih skladbah. Ni vse v eleganci.

 

 

Leto izdaje: 
Avtorji: 
Institucije: 

facebook twitter rss

Prikaži Komentarje

Komentarji

Res je učvrstil estetiko in ošilil ritmični teren, je pa že skozi naslove očitno, da si je nekaj nalepk tokrat želel nalepit kar sam heh. Morda samo omemba, da si je Perc na albumu tokrat dejansko zaželel več klubskih petard, kar mu je tudi uspelo. Namesto ene, London, We Have You Sorrounded, tokrat plesišča in lestvice treseta dva: rejvačina Dumpster in ebm updejt Take Your Body Off, na preostalem materialu pa je vsekakor slišati korak naprej od standardnih metalurških repeticij.

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.

randomness