ViciSolum Productions, 2017

Andorske Persefone na valovih Radia Študent še nismo predstavljali. Torej začnimo na začetku.

Ime skupine je predelana različica imena grške boginje Perzefone, hčerke Zevsa in Demetre. Perzefono je v rani mladosti med nabiranjem rož ugrabil bog podzemlja Hades, njena mati, boginja zemlje in rodovitnosti, pa je nato začela v obupu zanemarjati svoje božje dolžnosti. Zemlja je skupaj z njo počasi umirala in vsevidni Helios je Demetri priznal, da je za ugrabitev kriv sam Zevs. Kriki lačnih ljudi na osiromašeni Zemlji so očeta vseh smrtnikov končno predramili in bog neba ter nevihte je od svojega brata zahteval, naj vrne predrago Perzefono svoji materi. Vendar se je Hades medtem s Perzefono že poročil in ji dal jesti štiri pečke granatnega jabolka, zaradi česar je morala v podzemlju preživeti štiri mesece vsakega leta. A vsakič ko se je vrnila na Zemljo, je s seboj prinesla pomlad in življenje.

Ob koncu zime so nam Persefone iz podzemlja prinesli novo studijsko ploščo, ki nosi naslov Aathma. Preden pa o njej karkoli povemo, se moramo najprej osredotočiti na skupino samo.

Sodeč po statistiki Metalskih arhivov delujejo v Andori trije metal bendi, od katerih sta le dva izdala studijske albume. Prvi so Persefone, drugi pa Nami, katerih polovico sestavljajo člani tokrat obravnavane zasedbe. Torej lahko gladko zaključimo, da Persefone predstavlja polovico Andorske metal scene. Nastali so leta 2001, v dobrem desetletju in pol pa so izdali pet LP-jev. Po spiritualno tematiziranem prvencu Truth Inside the Shades se je kolektivu pridružil vokalist Marc Martins Pia in pričeli so z ustvarjanjem konceptualnih albumov.

Prvi izmed teh, Core (kore), kakor se glasi tudi Perzefonino drugo ime, obravnava ravno njen mit. Nasledi ga Shin – ken, katerega okvirni koncept temelji na Knjigi petih prstanov, ki jo je napisal japonski ronin Miyamoto Musashi. S to ploščo se močneje približajo vzhodni filozofiji, zen budizmu in zrenju vase, temam, ki jih še bolj poglobljeno raziščejo z albumom Spiritual Migration, ki, kot nakazuje že sam naslov, obravnava tranzicijo iz omejene stvarne materialnosti v vseobsegajočo neskončnost duhovnosti.

To nas končno pripelje do danes obravnavane plošče, uro dolgega potovanja v središče lastne Biti – Aathmo. Kot je zadnje čase za skupine na underground sceni vedno bolj pogosto, so se tudi Andorci za produkcijo plošče odločili za pristop neposredne finančne podpore s strani najbolj zvestih privržencev. Z izjemo bobnov so album v celoti producirali sami, z zbranimi sredstvi pa so plačali miks in mastering v švedskem Fascination studiu ter grafični dizajn. Miks in master je opravil Jens Bogren, izpod rok katerega zadnjih nekaj let prihajajo samo vrhunski izdelki – med katerimi lahko izpostavimo oba albuma avstralskih Ne Obliviscaris – in je podobno delo opravil tudi za ploščo PAX domačih Noctiferia. Grafično podobo je znova ustvaril še en izjemno talentiran posameznik Travis Smith, ki je sodeloval s skupinami, kot so denimo Nevermore, Opeth in Katatonia. Na albumu gostuje tudi Paul Masvidal, pevec, kitarist in ustanovitelj ameriških progresivcev Cynic, ki bi morali konec leta 2015 nastopiti v Ljubljani s Tides From Nebula, vendar so se pred tem razšli in odpovedali celotno turnejo. Masvidal prispeva solo za skladbo Living Waves, z značilnim vocoderjem pa občasno tudi povezuje naracijo plošče.

Torej, kaj je Aathma? Pojem Ātman v sanskrtu pomeni "duša" oziroma definira koncept metafizične Biti. Budistični in hindujski nauk si glede tega koncepta nasprotujeta, saj prvi uči, da časovno neomejena nespremenljiva Bit ne obstaja, medtem ko drugi trdi, da ima vsako živo bitje v svojem bistvu nekaj, kar je skupno vsem. To je večna, ponotranjena bit, ki v sebi nosi najosnovnejšo resnico, sega izven okvirov kognitivnega razumevanja in dojemanja zavesti, človek pa se ji lahko približa le z introspekcijo. V približno 8000 let starem tekstu v Vedah je Atman ptica, ki počiva na drevesu z drugo ptico Jivo. Slednja se pusti premamiti materialnemu užitku in z drevesa zaužije sadež, Atman pa vse to zgolj opazuje s svojega razsvetljenega položaja. Jiva, ki podleže premami materialnega užitka, pade v svet rojstva, smrti, staranja in bolezni, Atman pa prestane preizkušnjo in doseže osvoboditev.

Z opustitvijo svojih hedonističnih želj po sadovih materialnosti in s ponotranjenjem svetlobe lahko tudi človek doseže razsvetljenje. Doživljanje tega procesa transcendence je predstavljeno skozi besedilni aspekt albuma in služi kot njegova temeljna tematika. Po glasbeni plati Aathma združuje vse elemente vseh treh konceptualnih predhodnikov. Tehnični kaotični deli z razbito ritmiko napeljujejo kompozicije k svojim vrhuncem, ki so tokrat precej bolj polni, tekoči in melodični. Nihanja v dinamiki se iz najbolj zvočno nasičenih momentov gladko pretakajo v mirne ambientalne ekskurze, ki so tokrat res odlično razporejeni znotraj širše narativnosti albuma. Prvih devet skladb že tvori koherentno celoto, vendar pravi vrhunec sledi komaj na koncu, s štiridelno 20 minutno skladbo Aathma.

Na tej točki pa gre nekaj povedati tudi o bendovi žanrski umestitvi. Persefone združujejo kopico ekstremnih žanrov v presenetljivo melodično zmes kaotičnosti. Na začetku svoje glasbene poti so preigravali svojevrstno mešanico melodičnega death metala, ki je ogromno navdiha črpal od progresivnejših skupin kot so Symphony X in predvsem Opeth. Skozi čas so svoj zvok konstantno nadgrajevali in stopnjevali nivo tehničnosti do te mere, da bi lahko Spiritual Migration označili za čisti progresivni/tehnični death metal. V Aathmi pa venomer izvedejo preobrat in nivo tehnične kompleksnosti znižajo v prid spevnosti. Njihovi značilni meditativni ambientalni deli niso več samo intermezzi, ampak služijo celoviti podobi končnega izdelka. Sedanji zvočni sliki benda se morda najbolj približajo ameriški Between the Buried and Me, ampak sta si skupini zelo edinstveno različni.

Plošča nadaljuje metamorfozo andorskih Persefone, ki se z vsako novo izdajo vsakič znova presežejo. Primerjamo jih lahko tudi z metuljem, simbolom, ki je zopet prisoten na naslovnici albuma. Ta obletava prizemljenega človeka, ki stremeč v nebo izteguje roke proti neskončnem vesolju. Naslovnica simbolizira človeka, ki kljub svojim zemeljskim koreninam prodira v nekaj, kar ni nujno stvarno. Nekaj, kar lahko ponazorimo zgolj s svetlobo.

Aathma je izjemno kompleksen album, ki zahteva zelo odprt pristop k poslušanju glasbe in mnogo ponovnih predvajanj. Kdor bi Persefone rad videl v živo, bo imel to možnost že letos julija na festivalu Metaldays, dotlej pa naj svojo uteho najde v poslušanju plošče v miru, z zaprtimi očmi, s samim seboj in z absolutnim.