PETER EVANS: LIFEBLOOD

PETER EVANS: LIFEBLOOD

Recenzija izdelka
11. 12. 2016 - 19.00

More is More, 2016

 

Kar desetletje mineva od prvenca sodobnega newyorškega trobentača Petra Evansa More is More. Frazo si je virtuoz vzel k srcu – malokdo se lahko ponaša s tako glasbeno rodovitnim obdobjem v novem tisočletju. Poleg sukanja okoli eminentnih imen tako na lokalni kot globalni ravni se Evans pojavlja tudi v nekaterih udarnih zasedbah od bebop terorizma skupine Mostly Other People Do The Killing, hiperaktivnih improvizacij Sparks in Rocket Science do projekta Trumpets and Drums, posnetega na Ljubljanskem Jazz festivalu leta 2012. Vodi tudi po en kvartet in kvintet pod lastnim imenom, seveda pa nikdar ni zares zapustil prvotne forme – solističnega nastopa. 

Prav iz solističnih nastopov je tudi sestavljen pričujoči behemot Lifeblood. Na svojih nastopih v Clevelandu in New Yorku tekom zadnjih dveh let je Evans zajel skoraj dve uri materiala ter ga uredil v trinajst zvočnih prog. Formo, ki gre konkretno čez rob zastarelih zvočnih nosilcev, si Evans privošči z izključno digitalno izdajo, ki jo je mogoče prenesti prek interneta ali pa naročiti na ličnem USB ključku. Sicer ne gre za nobeno inovacijo, a dobro je videti hojo v koraku s časom tudi v bolj tradicionalističnih okoljih.

Pa ne, da bi lahko Evansu v njegovem glasbenem izražanju očitali tradicionalizem. Daleč od tega, saj je njegovo muziciranje že lep čas sinonim za širjenje meja glasbe, improvizacije in inštrumenta, pa naj se sliši še tako klišejsko. Njegov pristop zajema široko paleto vplivov, a ne v smislu ekspozicije, pač pa bolj v smeri hibridizacije. V njegovem igranju se namreč pojavljajo jasni in manj jasni citati ter pokloni preteklim in sedanjim mojstrom, a so mestoma tako bežni ali pa le tako koherentno vpeti v celoto, da se je težko odločiti, čemu pripisati referenco: spretni improvizaciji glasbenika ali interpretaciji poslušalca. K temu prispevajo tudi napredne tehnike igranja inštrumenta, čeprav Evans sam ne požegna tega izraza; prepričan je, da tehnika ne pomeni ničesar brez dobrih idej in emocij v ozadju. A pomembno je vedeti, da ponavadi velja tudi obratno. Tudi najboljša ideja bo šepala brez kvalitetne izvedbe, in če ta ideja zajema politonalnost, spreminjanje zvočnih tekstur inštrumenta in krožno dihanje, je glasbenikova tehnika nič manj kot ključna. To velja še posebej za Evansa, saj se zdi, da so te napredne tehnike njegov glavni način izražanja idej.

Lifeblood je, kot omenjeno, kar pošten zalogaj. Dve uri intenzivnega trobljenja zna biti naporno tudi za največjega pleh gurmana, zato se poraja vprašanje, čemu vse na en album? Konceptualni albumi, ki jih povezuje rdeča nit širom dveh ali celo več ploščkov, lahko izpadejo prav tekoči in jedrnati, a vez mora biti močna. Lifeblood s komadi izriše zrcalno strukturo. Prvi, naslovni komad, v svojem polurnem razkošju ploščo otvori na zares epski način. Podobno razkošen, a bolj razuzdan in nekoliko daljši monolit Prophets pa album zaključi. Jasno je, da sta to posnetka dveh različnih situacij, nastopov, ki bi mirno upravičila izdaji dveh albumov. A ta dva velikana objemata deveterico krajših impro-kompozicij v sredini albuma, ki se smiselno vključujejo v celoto izdelka in specifično tudi v odnos z obsežnejšima kosoma na začetku in koncu. Kljub temu pa bi bilo te krajše koščke težko strogo opisati kot izvedene iz bodisi uvodne ali zaključne skladbe, še težje pa storiti rez, ki bi celoto razdelil na dva jasno razločena dela.

Leto izdaje: 
Avtorji: 
Institucije: 

facebook twitter rss

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.

randomness