Touch, 2023

Oxmardyke je eksperimentalni album ambientalne glasbe, prvi in zadnji skupni projekt angleških zvočnih umetnikov Philipa Jecka in Chrisa Watsona, ki se je začel leta 2017, ko se je Watson vozil po okolici humbrskega estuarija v severni Angliji in snemal terenske posnetke za osebni arhiv. Njegovo potovanje po ravninah angleškega podeželja so nekega dne ustavile zapornice železniškega prehoda imena Oxmardyke, kjer se je Watson odločil, da izkoristi premor in z mikrofoni pričaka prihod tovornega vlaka. Ko je 64-letnega umetnika zagledal signalist s skrbniške ute, ga je ta povabil vanjo in ga pobaral, da posname več materiala iz okolice. Watson je hitro razvil zanimanje za zvočni ambient železniškega prehoda, ki ga je v sledečih tednih večkrat obiskal na svojih snemalnih ekskurzijah in dokumentiral njegovo vznemirljivo atmosfero. Poslušal je srečanja dveh svetov; šumenje vetra skozi podrast, petje ptic v drevju in škripanje lesene ute, postavljeno ob trušč industrije, ob udarce tirov in javkanje umazanega jekla. Postaja Oxmardyke, ki je danes že zaprta, je umetnika očarala in postala središče njegovih zvočnih raziskav.

Watson, sicer tudi ustanovni član industrial benda Cabaret Voltaire, se z izjemo manjših udejstvovanj nikoli prej ni zagnal v resno sodelovanje s kolegom Philipom Jeckom. Ustvarjalca sta sicer gojila dolgoletno prijateljstvo in medsebojno profesionalno občudovanje, toda možnost za prvi konkretni skupni projekt sta zaznala šele takrat, ko je Watson po obisku nekega koncerta v pogovoru načel štorije o železniškem prehodu in zgodovinski umeščenosti območja ter prijatelju pokazal material, ki ga je zbral na svojih potovanjih. Jeck je bil navdušen – začel je prispevati lastne ideje in rodilo se je kreativno partnerstvo, utemeljeno na stičišču dveh različnih, a komplementarnih pristopov. Watson je prispeval surove terenske posnetke, ki jih je Jeck nato digitalno zmanipuliral in z njimi sestavil nove zvočne pripovedi. Če pa je v tem procesu prvi želel ujeti čim preciznejše dokumentacije zvočnega mikrokozmosa železniškega prehoda, je drugega bolj zanimala zgodovinska perspektiva tega območja. V svojemu idejnem pristopu je Jeck tako raziskoval način, kako se preteklost neke lokacije lahko presname in prepozna v njegovi sodobnosti; ali pokrajina v svoji zvočnosti skriva sledi antičnih ritmov in tekstur, ki so jih širila prejšnja ljudstva z lastnim ropotom in glasbo.

Umetnika sta si odtlej več let redno izmenjevala posnetke in pletla skupno vizijo za album, ki pa je doživela nenaden pretres, ko je bil januarja 2022 Jeck hospitaliziran zaradi močnih bolečin v hrbtu. V bolnišnici je s pomočjo protibolečinskih tablet postopoma uspel doseči mero normalnosti, četudi je bil ves čas priklenjen na posteljo. Sčasoma se je uspel vsaj za nekaj ur na dan postaviti v sedeči položaj, od koder je lahko nadaljeval delo na prenosnem računalniku in po pospešenem tempu iz posnetkov prehoda Oxmardyke krojil nove skladbe. Jeck je preminil marca istega leta in s partnerjevo smrtjo je na Watsona padla naloga, da dokonča album z lastnimi prispevki, s katerimi je želel počastiti in primerno uokviriti delo pokojnega soustvarjalca.

Kot navdih za album Watson navaja Turnerjevo sliko Dež, para in hitrost, ki upodablja parni vlak v vožnji skozi blatno ravnino in s svojo kompozicijo kaže na napetost med naravo in novorojeno industrijsko revolucijo. Jeck, ki je trdil, da v svojih delih uporablja zvoke kot slikar, pa je črpal iz zgodovine viteškega reda templjarjev, ki so v šestem stoletju okupirali tamkajšnje ozemlje in katerih duhovi naj bi še vedno tavali po severnoangleškem podeželju. Album, ki bi ga lahko v grobem umestili v tradicijo postindustrialnega ambienta, tako vključuje dve različni umetniški perspektivi in se giblje med realizmom in mističnimi abstrakcijami – glasba je v nekem trenutku nežna, meglena in impresionistična, drugič ostra, polna napetih harmonij in disonantnih preobrazb naravnih zvokov. Denimo komad Beetroot train, v katerem se teptanje vlaka počasi sestavi v srhljive antične ritme. Škripanje železa in subtilni droni v skladbi Coop pa stopijo v kontrast s petjem ptic in tako ustvarijo folk horror atmosfero, kot bi jo zaznali v kakšni Lovecraftovi noveli. 

Odnos med dvema različnima umetniškima pristopoma – in obenem med poljema narave in človeka – je v stalnem neravnovesju; elementi terenskih posnetkov mutirajo v vedno bolj nenavadne modulacije, ki razkrijejo razmeroma neizstopajočo lokacijo kot nosilko večplastne zvočne pripovedi. Poslušalec je v tem potovanju stalno dezorientiran – mirni trenutki in občasne oaze tišine med komadi omogočijo oddih in refleksijo, toda album nikoli ne dopusti, da bi se prehitro počutili varne v določenem vzdušju. Kompozicijske ideje komaj pridejo do jasnega izraza, ko se že premestijo v naslednjo fazo in pustijo za sabo vtis, da zaman iščemo pravila v nečem, kar operira z dokaj prostim kreativnim jezikom in tako suvereno spodnaša naše lastne poskuse interpretacije.

Oxmardyke je definiran v pomanjkanju jasno razpoznavne progresije, s katero bi lahko anticipirali potek albuma in tako njegovo nelagodno atmosfero postavili v kakšno linearno naracijo. Gre za težek in nekonvencionalni eksperimentalni projekt, ki razišče zvočnost odročnega kota Anglije, katerega pusto in osamljeno atmosfero bi lahko zagotovo ujeli tudi v kakšni grozljivi zgodbi iz 19. ali 20. stoletja. Delo lahko štejemo za enega zanimivejših postindustrial izidov zadnjih let in ga pohvalimo kot poseben hommage kreativnemu potencialu, ki se lahko skriva v interakciji dveh popolnoma različnih, toda sinhroniziranih umetnostnih pristopov.