PIJAMMIES: PIJAMMIES

PIJAMMIES: PIJAMMIES

Recenzija izdelka
4. 10. 2020 - 19.00

SonicTribe, 2020

 

Za mnoge je eno najbolj neljubih vprašanj: »Katero muziko poslušaš?« Večina bo odgovorila: »Mah, vse.« In pol jim pališ en kompleksen heavy progressive punk core, zmiksan z jazzom, oni pa ti rečejo: »Joj, v bistvu vse, samo rocka bolj ne …« Tu se potem pojavi vprašanje, ali je res tako težko izraziti svoj okus. Zakaj zna folk povedati, da mu ne sede okus paprike ali rdeče pese, neprimerljivo težje pa mu je reči: »Ej, meni pa ta reggae kontrabeat res ne paše,« ali pa: »Uh, saj mi je všeč, samo alo, takoj, ko bend zapali distorzije, me izgubi.« Vse to se dogaja, ker stvari enostavno niso več tako preproste. Muzika je zajadrala v kompleksne vode, v katerih ni več zgolj enega toka misli. Tako kot si lahko v ljubljanskih indijskih restavracijah po zaslugi globalizacije naročimo težko izgovorljivo indijsko jed z govejim mesom, se tudi v glasbi vse skupaj meša v gosto muzikalno enolončnico zanimivih okusov. Eni pašejo skupaj, drugi pač bolj ne. 

V odgovor na to pekočo zakuho, ki nam jo godijo glasbeniki, so se pojavili novi termini, ki z eno besedo opišejo fajno miksungo določenih zvrsti. Limp Bizkit in podobne, ki v metalske vode zamešajo kak drug žanr, tako okličejo za nu metal, Franka Zappo, Hearbieja Hancocka in ostale zmešane jazzerje pa vržejo v lonec fusion jazza. Album, ki ga boste poslušali danes, sodi v to drugo skledo; prisluhnili bomo zasedbi Pijammies z istoimenskim prvencem. 

Album Pijammies se je rodil kot igra sedemčlanske zasedbe. Pižamarji navdihujejo svoj izraz pri velikih glasbenih imenih ameriškega jazza; sami na primer izpostavljajo Weather Report in Snarky Puppy. Za tiste, ki vam ti imeni ne pomenita kaj dosti: gre za način jazzovskega izraza, pri katerem glasbeniki ostajajo v mejah poslušljivosti. Na tej točki pritiče recenziji, da se opraviči vsem glasbenikom, ki po teh kriterijih sodijo v predal neposlušljive glasbe. Poslušljivost, ki je izražena v tovrstnem jazzu in ki živi v recenzentovi glavi, definirajo predvsem jasne instrumentalne linije v kombinaciji s posameznimi solažami v ospredju. Pijammies vse skupaj začinijo še s funky bas groovom, ki ohranja linije in posledično sili telo k plesu. 

Zraven basa, po katerem vrti prste Jošt Lampret, so najnevarnejše orožje Pijammiesov klavirski zvoki, ki jih obvladujejo prsti Blaža Avsenika. Dodatno vrednost daje bendu naveza brass T-tria, ki ga sestavljajo Tomaž Gajšt s trobento, Tim Jerman s tenorskim saksofonom in Tadej Štepec na altovskem saksofonu. Na kitaro igra Mark Žakelj, ki k vzdušju zelo subtilno dodaja svoje včasih bolj, včasih manj žagajoče linije, bobnar Gaj Bostič pa dobi v tej tolpi naziv njenega najpredrznejšega člana. Tako bobnar v komadu Borut zamaže prvi bas rif do te mere, da je na snemanju najbrž kateri član benda vstal in mu pritisnil en šamar, da bi se zbrihtal, nato pa na novo začne svoj bobnarski vložek. 

Glasbeniki na debitantski plati večkrat postrežejo s kakšno nepredvidljivo sekvenco, vendar se obenem držijo komponiranih linij Jošta Lampreta. Komadi se ponašajo s trajanjem, ki večkrat preseže dolžinsko mero radijskih zahtev, kljub temu pa jim uspe narediti skladbe kompozicijsko dovolj zanimive, da nas album z lahkoto odpelje na miselno pot, ki jo ubere poslušalec, ko ga muzika odnese. Za to je zaslužna predvsem izrazita usklajenost glasbenikov v odigranih linijah. 

Album je zastavljen celostno. Od mirnega začetka v komadu Creation nas vodi naprej, do malo mračnejših tem komada Jinn, v katerem prvič zares zaslišimo, česa vse so zmožni glasbeniki tudi na področju ritmike. Lep prehod vodi od najmirnejšega komada Aakash, ki se počasi in zaspano, s čudovito spokojnostjo prevesi v nasledjega z naslovom Polaris. Ta z dolgim nabiranjem energije raztrga nekje na polovici in nas s koščki kaosa pripravi na zadnj komad – recimo mu hitič – ki sliši na ime Borut. V komadih pa nič ne ostane skrito. Nelagodje je izraženo z grdimi toni, ki se tepejo med seboj, nasprotno pa gradijo spokojnost lepe simfonije izpod rok več instrumentalistov. Tudi dinamika je na albumu zelo lepo izražena. Množica zvočnih nians poskrbi za prijetno poslušalsko izkušnjo, vendar bend zares zaživi na koncertih. Njegova mladostna pozitivna energija se izraža v dobrem odrskem performansu, o katerem se lahko prepričate na zadnjem štreamu Kina Šiška.

Pijammies že žanjejo manjše uspehe na slovenski in tuji glasbeni sceni. Brez dvoma gre za perspektiven bend, ki bo polnil ljubljanske in tuje dvorane, sploh glede na prepoznavnost, ki so jo pridobili v zadnjem letu. Vseeno pa na tem mestu ostaja vprašanje, kam se bo bend obrnil. Plošča je izšla pri založbi Sonic Tribe, ki zalaga predvsem plošče glasbenikov, ki ustvarjajo v bistveno bolj pop vodah kot pižamarji. Med temi je tudi razširjen duet Batista Cadillac, v katerem sodelujejo skoraj vsi člani Pijammies, kar je najverjetneje pozitivna novica za vse tiste, ki so na strani malce kompleksnejše instrumentalne glasbe. Vprašanje o prihodnosti bomo pustili odprto, vsekakor pa bendu čestitamo za kvaliteten doprinos k slovenski glasbeni sceni – pa čim bolj predrzno naprej!

Leto izdaje: 
Avtorji: 
Institucije: 

facebook twitter rss

 

Podprite kakovostne radijske vsebine tudi v koronski dobi, kliknite na

 

Prikaži Komentarje

Komentarji

Eee, prettymuch vse razen karkol z autotunom, reaggeaja z izjemo LKJ in Ghost Town od Specials ter karkol ma vokal od Eddie Vedderja. Tko nekak.

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.