Run For Cover, 2016

Pisanje glasbenik kritik je včasih precej paradoksalno početje. Zdi se, da je dobro besedilo najlažje sestaviti o plošči, ki je ravno prav dobra, da ponudi zanimive nastavke za razmislek, a ne tako dobra, da bi ti nastavki postali popolnoma irelevantni. Najtežje je namreč pisati o tistih najboljših, resnično transcendentalnih albumih, saj se njihove glavne kvalitete skrivajo v neoprijemljivem, v tistem, kar je Barthes v fotografskem kontekstu označil kot punctum. Pisca te recenzije so že mnogokrat obtožili brezsramnega subjektivizma in v določenem smislu se lahko s to oceno celo strinja. Razglabljanje o tehničnih vidikih, inštrumentariju in družbenih implikacijah je pri določenih muzikah nadvse plodno in skorajda nujno, a pri zasedbah kot je ta, ki jo bomo poslušali v današnji Tolpi, pač nima pretiranega smisla.

Zato se ta recenzija ne bo vrtela okrog dejstva, da so Pinegrove vešči glasbeniki, ki spretno šivajo večslojne zvočne čipke in dinamično krmarijo med tihim in glasnim. Ta tekst plošče Cardinal ne bo poskušal misliti v kontekstu leta 2016 in ne bo se spraševal, ali je taka glasba sploh še relevantna, saj ne ponuja nobenih radikalnih rezov v družbeni status quo in nobenih revolucionarnih zvočnih premikov. Ne, ta tekst se bo spraševal le, kako lahko pesmi kvarteta iz New Jerseyja tako močno vbodejo naravnost v dušo.

Pinegrove so Evan Stephens Hall, Sam Skinner ter brata Nick in Zack Levine. Plošča Cardinal, ki jo je na začetku februarja izdala odlična bostonska založba Run For Cover, je njihova druga celovečerna. V pol ure se na njej zvrsti osem pesmi, ki se spretno izmikajo eksaktnim žanrskim oznakam, a nedvomno počivajo na zapuščinah vzhodnoobalnega ema, whiskeytownovskega alt-countryja in načitanega indie rocka iz devetdesetih. Na misel pridejo še zasedbe, kot je The Promise Ring, Hall pa se vokalno giblje nekje v bližini Colina Meloya iz The Decemberists in Douga Martscha iz Built To Spill.

In prav Hallov doprinos je verjetno tisto, kar glasbo skupine Pinegrove resnično začara. Njegov glas ima iskren, domačen, topel zven, ki je po meri ukrojen introspektivnim in hkrati zelo spretno napisanim besedilom. V pesmih Old Friends, Cadmium in Aphasia so ustekleničeni občutki grenkosladkega odraščanja in staranja oziroma neustavljivega časa in minljivosti. Hall se v svojem pisanju opira na stare spomine, medtem ko se mu pred očmi nenehno ustvarjajo novi. Na tej plošči je aktiven protagonist, ki se iz preteklih romantičnih, družinskih in prijateljskih razmerij uči, o naučenem naglas razmišlja in s tem v mislih sklepa tudi o prihodnosti. Za razliko od mnogih poetov, ki z visokoletečimi besedami svoje ideje utopijo, Hallove ganljive pesmi z načitanimi referencami le pridobijo dodatno dobrodošlo dimenzijo. Dober primer je pesem Cadmium, kjer Hall svoje sporočilo naveže na umetniški dialog Johna Bergerja in Johna Christieja, ki je navdihnil tudi naslovnico Cardinala.

Zasedba Pinegrove je posnela ploščo, ki življenje razume kot kompleksno vsoto veselih in žalostnih trenutkov. V zadnjih letih smo se spet precej navadili na neposredne, iskrene albume, ki predstavljajo precejšen odmik od distanciranih narativov, ki so spevnejšim sferam alternativne glasbe vladali pred tem. Pa vendar je še vedno presenetljivo in navdušujoče, da se lahko nekaj tako osebnega povsem uspešno preslika v sfero univerzalnega in resnično gane naključnega posameznika na drugem koncu sveta. Ravno ščepec malih in velikih življenjskih tragedij ter medosebnih kratkih stikov je nujen za obstoj plošče Cardinal, saj se v odgovorih na konkretne težave skriva prizemljeni optimizem, ki izdelek ključno zaznamuje in ga približa poslušalcu.