Relapse Records, 2019

Tukajšnjim ušesom še precej neznan synth doom rock duo Pinkish Black iz Teksasa je sredi junija letos pri Relapse Records izdal svoj četrti studijski album Concept Unification. K založbi je bend pristopil leta 2014, dve leti po nastanku, a Pinkish Black ne glede na to ni mlada zasedba ne po letih ne v smislu bendovega zvoka. Predzgodovina benda je pestra in zvočno bogata, ustvarjanje dvojca je bilo do pred nekaj leti zvrstno raznoliko, lahko bi rekli eklektično, kar pa ob tokratni izdaji ni več ustrezen izraz, saj sta se za album Concept Unification omejila oziroma – naslovu plošče primerno – zvočno zedinila.

Zasedbo Pinkish Black tvorita vokalist in klaviaturist Daron Beck ter bobnar in občasno klaviaturist Jon Teague, ki sta dvojec – kot sama pravita – neprostovoljno zaradi spleta okoliščin postala leta 2012, dve leti po samomoru basista Tommyja Atkinsa, sočlana v predhodnem bendu The Great Tyrant. Trio je deloval od leta 2006 do Atkinsove smrti, njihova glasba pa je že vsebovala nastavke za glasbo, ki jo Pinkish Black ustvarjata danes, a je bila celostno drugačna. Preigravali so mešanico psihedeličnega prog rocka, ki je mejil na doom metal in drone, jazza, ki ga danes v glasbi dvojca ne slišimo več, goth, horror in space rocka, od katerih se je ohranil predvsem pridevnik space, ter nekaterih elementov zeuhla, nenavadne avantgardne synth meets hippie eksperimentalne histerije, ki sta jo Pinkish Black z zadnjima albumoma skoraj povsem opustila.

Glasbena zapletenost se je izrazila pri še eni zasedbi, ki je sooblikovala glasbo Pinkish Black in The Great Tyrant. Namreč v goth rock bendu The Pointy Shoe Factory, v katerem je vokalist Beck samozavestno preizkušal meje lastnih pevskih zmožnosti in s horror synthi prispeval k nenavadni zvočni podobi benda. Oboje je potem Beck začasa Pinkish Black polagoma umirjal in se usmeril v spevnejši ter manj razrvan glasbeni izraz, kar se jasno kaže prav na letošnji izdaji Concept Unification. Obema bendoma je lasten pečat vtisnil še bobnar Teague, in sicer z jazzy in nestanovitno ritmiko, ki je izšla iz instrumentalnega psihedeličnega prog rock benda Yeti, v katerem je konec 90. let svoje, menda lokalno zelo prepoznavne, telo tresoče basovske linije preigraval tudi preminuli Atkins, po čigar strjeni, temnordečkasti krvi na zidu kopalnice, v kateri je naredil samomor, sta se preostala člana v njegov spomin poimenovala kar Pinkish Black.

Smrt prijatelja in sočlana je na samonaslovljenem prvencu zasedbe odzvanjala v tekstih, vpitju in growlanju, distorziranih synthih, ki so preglasili vokal, zarezah drona in kompleksnem, tudi jazzovsko obarvanem ritmu. Na drugi plošči Razed to the Ground sta se člana nato že privadila formata dvojice in samozavestno sestavila sedem uravnoteženih skladb. Za prepoznavnejšo na albumu velja skladba Ashtray Eyes, za katero vokalist Beck pravi, da je morda med poslušalci priljubljena, ker je duranduranovska. Razed to the Ground je edini bendov album, na katerem res slišimo tudi synth pop, s katerim vštric stopajo eni težjih metalskih in industrial korakov zasedbe, ki operira brez kitarskega backupa. Torej zanimiva zvočna kombinacija, ki je album naredila privlačen in dramatičen ter prav zato najbrž privabila tako Relapse Records kot metalsko poslušalstvo. Najuspešnejša in kritiško priljubljena pa je bila leta 2015 izdana plošča Bottom of the Morning, ki je besedilno in zvočno temačna, a kljub temu poskočnejša od predhodnice. S takšno glasbo se je Relapse izkazala kot primerna založba, v katalogu katere se duo nahaja v dobri družbi ne ravno metalskih bendov, kot so denimo True Widow.

Glasbeni vplivi na Pinkish Black prihajajo iz različnih smeri, tako iz ljubezni, ki jo oba člana zasedbe gojita do plošče Scott Walker Sings Jacques Brel, glasbe Joy Division, glasbe iz grozljivk, denimo Argentove Suspirie, za katero so glasbo pripravili prog rockerji Goblin in s katerimi sta se pred leti odpravila na turnejo, na koncertih pa občasno predelata tudi kako Princeovo balado. Prav zato tudi ni nenavadno, da Beck preizkuša različne vokalne tehnike, od black metalskega growlanja, operetnega prepevanja, baladnih melanholičnih napevov do hladnega postpunkovskega ali zadetega in monotonega grungovskega vokala. Slednji na omenjeni studijski izdaji Concept Unification prevladuje in obuja prijetno, manj raskavo, nekoliko znižano različico vokalov Layna Staleyja in Jerryja Cantrella iz Alice in Chains. Zdi se tudi, da Beckov žametni glas ni v isti ravnini z instrumentalnimi aranžmaji, kar omogoča slišnost vokala, obenem pa pogrešamo kakšno izrazno še močnejšo skladbo. Zametke tega sicer slišimo na izstopajoči Next Solution, ki je najdaljša in nasploh strukturno zahtevnejša ter dodelana skladba s plošče, sicer pa se glasba tu drži linije enakomerne zamaknjene spevnosti.

Vokal na albumu Concept Unification je uravnoteženo povezan s flowom synthov v kombinaciji s prijetno spotakljivim ritmom bobnarja Teaguea, neprijetno pa nas vznemirita instrumentalni, pretirano spolirani space prog rock skladbi, Petit Mal in Inanimatronic. Nedodelana je tudi zadnja od dveh bonus skladb, We Wait, ki je dobra industrial skladba in pusti odprt konec, a prav tako kot vsaj še tri druge skladbe na albumu ni prignana do vrhunca, ki ga obeta. Sploh bi več zvočne agresije pričakovali tudi, ker vsebinsko album Concept Unification tematizira problematičnost komercialnosti in propagande, trendovstva in vodljivosti. Člana sta maja letos za skladbo Dial Tone denimo izdala nenavaden lynchevski video. Večji del videospota presedita v pletenih naslonjačih in opazujeta goreč telefon; počneta to, kar danes počnemo nonstop. Sedimo in zremo v telefon, medtem pa bo čas s seboj počasi odnesel spomin na dial tone.

Če poskusimo zajeti mrežo glasbenih udejstvovanj benda Pinkish Black, ki se je razpletla in izščistila v ploščo Concept Unification, bi lahko rekli, da je glasba dvojice in zasedbinih predhodnic prešla prog rock iz 70. let po vzoru zasedb Rush, morda tudi Tangerine Dream, teatralen horror synthov Johna Carpenterja, predelala tudi nekaj eksperimentalnega jazza in veliko psihedeličnega rocka v spoj molovsko podmazanih vokalov, klaviatur in bobnov, ki danes predstavlja prečiščen, prepoznaven bendov zvok. Psihedeličen, progresiven in vnaprej zazrt doom rock. Vendar v tem trenutku raje odmislite preštevilne žanrske oznake, s katerimi smo v zadnjih minutah skušali predstaviti glasbeno širino in zgodovino dvojca Pinkish Black ter se prepustite izčiščenosti, ki jo nudi njun aktualni koncept zedinjenja.