Pleasure Wars: SCRAPS.01

Pleasure Wars: SCRAPS.01

Recenzija izdelka
25. 5. 2020 - 19.00

SWEETBOY™, 2020

 

Plošča Scraps.01 ponudi svoje prvo presenečenje, še preden se jo lotite poslušati. Googlov brskalnik namreč z izjemo povezav do digitalnih ponudnikov glasbe vrne le tri ali štiri zadetke, med njimi profila na platformah SoundCloud in Bandcamp, na katerih pa ne boste našli nobenih oprijemljivih informacij. Morda le to, da je ploščo založila londonska butična založba Sweetboy™, o kateri pa razen tega, da gosti redno mesečno oddajo na radijski postaji NTS in da je v letih 2016 in 2017 objavila štiri kratke plošče, prav tako ni veliko znanega. Enako velja za avtorje teh štirih plošč, od katerih je bil nekaj več pozornosti deležen le londonski klepač beatov Compton White, ki ga je The Guardian pred tremi leti razglasil za enega najobetavnejših producentov. Ob tem ni povsem jasno niti to, ali se za takšno anonimnostjo založbe in producentov, zbranih okoli nje, skriva strateška odločitev ali sta za to krivi le njihova neambicioznost in neizkušenost v komunikaciji z mediji. V primeru Pleasure Wars, avtorja plošče Scraps.01, gre - glede na to, da pri založbi projekt opisujejo z uporabo množinskega zaimka - verjetno prej za strategijo, saj naj bi se, sodeč po peščici komentarjev na SoundCloudu, za imenom skrival le en producent. Po drugi strani pa glasba, objavljena pod okriljem založbe Sweetboy, ne skriva dejstva, da njene avtorje povezuje sorodna estetika na križišču basovske elektronike in hiphopa z močnim poudarkom na trendovskem zvočnem dizajnu.

Ja, eno od referenc za to, kar počne Pleasure Wars, bi lahko našli prav pri njegovem kolegu Compton Whitu, s to razliko, da se ta, kot se za Londončana spodobi, raje opira na vzorce grima, medtem ko projektu Pleasure Wars, vsaj po novi plošči sodeč, bolj leži trap. Ker gre za producenta, ki naj bi svojo kariero začel v floridski Tampi, je to torej logično, vsaj posredno pa bi lahko povlekli tudi kakšno vzporednico z miamijsko scenico producentskih posebnežev iz obdobja na prelomu tisočletja. Lokalni entuziasti, zbrani okoli založb Schematic in Merck, so takrat namreč začeli uvažati prakse Warpovih IDM-erjev, te pa so tamkajšnji producenti vsak po svoje križali z elementi, izposojenimi iz miamijskih bass muzik in instrumentalnega hiphopa. Kljub amerikanizaciji britanskega IDM-a se ta elektronska glasba v Miamiju ni nikoli zares prijela. Producenti so pogosteje kot doma nastopali v Evropi in na Japonskem, toda dogajanje je v kratkem času na površje spravilo vplivne producente, kot so Richard Devine, Prefuse 73, Push Button Objects, Phoenecia in Machine Drum. Njihovi nasekljani beati in značilni principi vzorčenja so v naslednjih letih postali sestavni del poštenega dela besednjaka elektronske glasbene produkcije, na katerega se v svojem ustvarjanju zdaj vsaj posredno naslanja tudi Pleasure Wars.

Ta vez s producentsko logiko njegovih starejših floridskih somišljenikov je še bolj očitna na avtorjevem sampledeličnem prvencu Leisure, ki je izšel pred tremi leti in je zaradi zgoščenega zvočnega barvanja močno spominjal na nekdanje hiphopovsko elektronske podvige že omenjenega Prefuse 73. Te logike pri novi plošči ni spreminjal, so pa skladbe po novem bolj dodelane, urejene, komponirane. Kot namiguje naslov plošče, gre verjetno za material, ki se mu je čez leta nabral v arhivu, zato se izrazno še vedno giblje v okolju radovednega instrumentalnega hiphopa oziroma beatsov na eni strani in gličaste elektronike z večjim poudarkom na melodiki na drugi. Je pa v novi glasbi več prostora odmerjenega pritiklinam aktualnih trendovskih muzik, med katerimi prednjačijo elementi trapa in priložnostna r’n’b-jevska senzibilnost. Pri Sweetboyu so producentov prvenec opisali kot soundtrack za prosti čas in upanje na lepo prihodnost, nova plošča pa naj bi predstavljala nekakšen odmev prekarnosti in negotovosti. A to še ne pomeni, da je razpoloženje s prvenca zdaj postavil na glavo. Čeprav se bo kakšen komad povsem domače počutil tudi na klubskem plesišču, je Scraps.01 s svojo kopico zanimivih idej, avtorjevim posluhom za zvok oziroma zvočno sintezo ter izbranim občutkom za kombiniranje različnih izrazov, najprej plošča, namenjena domačemu užitkarjenju. Ni brez napak – daljšim skladbam mestoma denimo zmanjka zaleta. A plošča si vsekakor zasluži več pozornosti, predvsem pa projektu Pleasure Wars napove potencialno obetavno producentsko prihodnost.

 

Leto izdaje: 
Avtorji: 
Institucije: 

facebook twitter rss

 

Podprite kakovostne radijske vsebine tudi v koronski dobi, kliknite na

 

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.

randomness