pl@ža: Hibrid
samozaložba, 2025
Po vasici Ljubljana se govori, da so na zelniku dvojca pl@ža pognali in obrodili prvi sadovi. Prvenec Hibrid, ki je dozorel pred mesecem dni, dvajsetega junija, je končno pripravljen, da ga oberemo tudi mi. Ta pankerska, blackmetalska, etno, vaporwave, darkwave in elektronska sadika je nekaj mesecev klila na kmečki domačiji nad Črnim grabnom, v hiši v Dravljah in v stanovanju v Šiški. Njena hribsterska skrbnika sta Pavel Lipovšek in Žiga Aljaž, na plodovih Hibrida pa sta vokalni odtis pustila tudi Matej Tunja v naslovnem komadu Hibrid in Maja Pinterič Kolarević v skladbi Beneš Jermanov.
Pred izidom Hibrida je duo že pripravil hitič Toksična, ki je nekakšna prva navidezno dozorela jagoda – neučakana, nepredvidljiva, sladko-kisla in samosvoja skladba. Čeprav nato ni bila umeščena v obilico glasbenih plodov prvenca, je Toksična zagotovo služila kot dobra predigra. Kdo bi si mislil, da se lahko urbana otožnost, ruralna odločnost, naivna ljubezen, usedline zgodovine in digitalna anksioznost križajo v Hibrid. V eklektično, nežno-agresivno in postmodernistično celoto, ki preredko vzklije na slovenskih tleh.
Utrgamo prvi sadež, na prvem morju, na prvi Plaži. Pankersko neposreden, a nostalgično romantičen komad je kot zbledel spomin na nekaj, kar smo skoraj okusili. V rokah še vedno stiskamo prepovedan sadež, ki ga zaradi tečne mame nismo smeli zaužiti. »Nehi težit,« se zaderemo v sozvočju s komadom. Ptice distorzirano čivkajo, bas linija se ponavlja, mi pa v ritmu s sneri tečemo nazaj na plažo. Toda sadeža ni več, in kar je še huje: »škržati so molčali«.
Domačijsko-urbana dvojica s slikovitimi, iskrenimi, napol recitiranimi, napol zapetimi besedili slika prostore hrepeneče preteklosti, neizogibne sedanjosti in distopične prihodnosti. V iskanju ljubezni se nenadoma znajdemo sredi mestnega asfalta. Balada Ljubav zbedirano in črnogledo tava skozi urbano pokrajino, eksistencialno išče, a misli, da ne najde. V trenutku, ko se iluzija nežnosti ob zvenu svetlih piščali začne lomiti ob rob pločnika, se iz sence, ki spominja na volka, prikaže človek. Človek-volk služi kot dualistična, filozofsko-interpretacijska pesem zverinskega razsvetljenstva. Temačen, distorzirano-sintetičen zvok z vložki akustičnih godal odseva ritem surove preobrazbe. V napetosti med družbenimi pravili ter resničnostjo in surovo naravo razkriva temeljni konflikt naše svobode in osamljenosti. Volk v nas se z rjovenjem prebuja, ptiči pa se že ves čas žvalijo.
Večina skladb nas pusti v zraku, tik pod vrhom dramskega trikotnika, kjer bi pričakovali razsnovo, a je ne doživimo. Zaradi zasnove ali dolžine se mnogi komadi sklenejo prej, kot bi si želeli. Potem pa v vas po imenu Ljubljana počasi prilomasti hibridna črna ovca Beneš Jermanov, najdaljša skladba, ki potrebo po razpletu končno poteši. Kot sodobna zvočna epopeja se izteče v nekaj celovitega in razplasteno pripovednega. Njena podstat je besedilo iz Kraljedvorskega rokopisa, ki ga je v slovenščino prevedel Fran Levstik. Pripoved govori o spopadu med Slovani in Nemci, o tisoč let stari mitološki zgodovini, ki je na češkem površju vzniknila šele pred tristo leti. Ta skladba je eden od temeljev albuma. Je hibrid v pravem pomenu besede – sklenjena kombinacija epske pripovedi, blackmetalske teže in distopičnega sintetiziranega podajanja, za povrh pa slišimo še ljudsko žvižganje, vreščanje in vokal Maje Pinterič Kolarević.
»No pa gremo zdej,« bi rekel Žiga Aljaž, ki je glasbeno prezenco izoblikoval s projektom Buraza s polbratom Grego Jakhlom Kolarevićem. Medtem ko v Burazih izživlja nekakšnega starejšega zbadljivega brata, ki obožuje Death Grips in je vedno pripravljen podrezati v kolektivno nezavedno, se v pl@ži izraža kot naivnejši, a resnejši panker. Pl@ža se spominjata, Buraza reflektirata. Pl@ža znata zastreti pikantne komentarje, Buraza jih vreščita.
Naslovna skladba Hibrid se odvije kot privid, blodnja, ki ji nagonsko sledimo. Sredi čelnih godal, zagrizenega basa in distorzirano oddaljenega beata nas vodi Tunja. Z značilno tunjaškimi verzi nas popelje po nikdar ubrani gozdni poti. Med razmočeno mahovino, rjavečimi poljedelskimi stroji in mehko rdečo glino pod prsti slutimo, da nas na koncu poti morda čaka čiča. Toda od obranih sadov albuma še nismo siti. Trgamo dalje in s pregrete pankerske veselice Dekle zdrsnemo naravnost v hladen veter Za oblaki. Še en blackmetalsko sanjav komad se razpre kot temačen razgled, uokvirjen z zagličanimi razpokami. Poslednji svetli sintetizatorji se razblinijo v enoten zven, kot zadnji utrip svetlobe pred mrakom. Z njim vstopimo v Noč, atmosferično pesem z afirmacijo, kjer se nebo razmakne v brezčasno črnino. Na obzorju zapazimo silhueto vodnika, na njegovi rami spokojno dremlje vrana, odmevi njegovih besed režejo gosti zrak. Mi pa nenadoma, kot bi bili hipnotizirani, za njim ponavljamo »kar je, je že bilo, kar je bilo, vedno bo«.
Valovi impulzivnih misli v enakomernih sunkih prodirajo proti našemu stabilnemu ležalniku na plaži. Valovi komada Liminala so kot edina kruta danost, ki nas še ni čisto zmočila. Pasivno kontempliramo, »zakaj mam slabo vest, če počutm se dobr«. Prvi valovi oplazijo naše prste na nogi. Konec je. Zvok valov se enakomerno nadaljuje, prevladuje prijetno odmevajoča melodija kitare, ki kot luč tunela razsvetli našo otopelost.
Pesem Jutro nas ujame v trenutku, ko ostanemo brez sadov. Obirali smo, trgali, goltali, zdaj pa stojimo na sosedovi parceli polni ust digitalne anksioznosti. V tišini meglenega jutra nas zadane bas, oster kot hladna luč zaslona, ki še vedno utripa od pretekle noči. Obstali smo s polnimi žepi podatkov, a praznimi dlanmi. Ni več sadeža, ki bi ga lahko utrgali, le vprašanja, ki visijo kot zrele, a gnile hruške nad našimi glavami. Ali ta pesem morebiti služi kot zoomerski wake up call?
Našega delirija pa še ni popolnoma konec. Pod roko nas nazaj v hosto popelje Bonus. V zadnji epizodi, ki se blešči v najbolj slovenski barvi, vonj komada spominja na Toksično. Kot bi nas odneslo v Slovenian-core sanjarijo z etno estetiko, digitalno pleveljo, pikseliranimi kokošmi in mehkim brnenjem domačnosti. Izza praproti naenkrat priteče čiča. Zavriska, zažvižga in še preden ga lahko ujamemo, izgine. Na tej točki stimuliranosti se sesedemo na mokro travo, in čeprav je vsega konec, nas nekaj še vedno drži za roko.
Sadeži so bili grenko-sladki, gozdne poti so bile zaraščene, mestni asfalt je smrdel po poletju. Je pl@ža v resnici le duh današnjega časa? Vsaka pesem je kot nenaden preblisk: odpre svoj prizor, ponudi čustvo, a še preden se usede, zbledi. Enako si upamo trditi tudi za celostno vizualno podobo dvojice, ki z izjemnimi videospoti, ustvarjenimi s pomočjo umetne inteligence, na groteskno surov način razprši misel Noči: »kar je, je že bilo, kar je bilo, vedno bo«. Omembe vredna pa je tudi meme naslovnica jazbečarja, ki z ljubljanske scene briše hipsterje, kajti na črnem hibridnem oblaku so privihrali hribsterji. Album celostno deluje kot kolaž utrinkov, ujetih med začetkom in neizživetim koncem. Je impulzivno surov, čustveno neulovljiv in zato toliko bolj pristen. Hibrid je introspektivno in drhteče delo pl@že, ki diši po najstniški naivnosti in hkrati nosi težo urbane iztrošenosti.
Dodaj komentar
Komentiraj